Nedeljska pridiga g. Andreja Vončine

Ob kratkem pogovoru v pripravi na nedeljo, mi je naša župljanka dejala, kako premalokrat v naših pridigah sliši kaj o smrti. Zadeva daje misliti. Sama je o njej v teh dneh razmišljala, ker so pokopali prijatelja, ki je umrl prezgodaj – za naše predstave seveda. Kaj to pomeni prezgodaj? Seveda, smrt želimo premakniti v prihodnost, čim bolj daleč, se ji izogniti. Želimo jo pregnati, jo izgnati, da ne rečem celo »eksorcirati«.

In vendar je del našega življenja, vsak posameznik bi jo moral vključiti, jo vkomponirati vanj in jo imeti pred očmi. Sicer ne živimo v realnem svetu, temveč v svetu sanj in iluzij. Seveda, je čas odraščanja in mladosti, ko ne moremo brez sanj, saj nas tudi te ženejo naprej, vendar pride tudi čas, ko se je treba soočiti z resničnostjo. Ta je tudi kruta, kakor jo pogosto označujemo, a nas hkrati tudi obdrži z nogami na tleh, da ne zletimo v neko fantaziranje o nekem »velikem« svetu tam nekje.

Tudi kariero, o kateri so sanjarili apostoli, lahko uvrstimo v tovrstno fantaziranje, ne pa v nekaj resničnega. Pri don Camillu, ki ga počasi prebiram (skupaj je to kakih 3000 strani) vselej najdem kako življenjsko modrost, ki jo je veliki Giovannino Guareschi položil v usta svojemu podeželskemu župniku. Tokrat gre za besedni dvoboj z nekom, ki je prav tako smrt prelagal nekam v nedogled, ko se je v svojem malem pehal za malo boljšim zaslužkom za vsako ceno. Župniku don Camillu je to opravičeval takole: »Treba je misliti na svoje preživetje.« Nakar mu je župnik odvrnil: »Treba je predvsem misliti na svojo smrt.« Težke, a resnične besede. Se še spomnite, kaj je ob koncu evangelija dejal zadnjič Jezus? »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« (Mr 8,35).

Ne živimo v nekem namišljenem »velikem« svetu, temveč živi vsakdo v svojem malem svetu. Tudi Guareschi govori o »Malem svetu« – tam se odvijajo dogodivščine don Camilla in Pepponeja. Vsakdo ima ta svoj mali svet. To je kraj, kjer živi, njegovo okolje, njegovo delovno mesto. Pravo življenje se odvija tu, ne po nekih bleščečih dvorih in podobnih zadevah, kjer bi se nam vsi klanjali. Nihče se nam ne bo klanjal, prej bo veljalo obratno. In ne, nihče mi ne bo dajal odgovora, temveč sem jaz tisti, ki bom dajal odgovor. Nadrejenim, zlasti pa Bogu.

Zato je pomembno, da mislim na svojo smrt. Tako bom namreč lahko res živel, živel v polnosti. Videl bom, da nisem jaz najpomembnejši, ampak drugi oz. Drugi. Vera je namreč to – odpiranje drugemu in Drugemu. To me naredi zares močnega, ne pa slava, kariera ali karkoli drugega. Biti moram kot otrok. Ta se zaupljivo prepušča očetovim rokam. Če se tega v življenju naučim, potem mi misel na smrt ne bo nekaj, česar se je treba znebiti, temveč mi bo nekaj prijetnega in nujnega, da bom bolj polno živel sedanjost. S pomočjo tistega »pogleda čez« bom vselej izhajal iz resničnosti in ne iz virtualnosti – iz “kaj bi bilo, če bi bilo”.
 

Med resničnim in virtualnim Tokratna evangeljska zgodba je zgodba o dveh pogledih na življenje, ki je tudi naša zgodba. Gre za nasprotje med realnim in virtualnim pogledom na svet in na življenje.

Preberi tudi

Drugačen post

Kristjani in družba

Drugačen post

05.03.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme