Naš visoki cilj
Ob – po mojem mnenju – preozki označbi bi bilo skoraj nujno poiskati boljšo. Družba se je namreč v nekaj desetletjih korenito spremenila in sporočanje je od tiskane in akustične oblike (kar slišimo, op. a.) najprej prešlo na (še vedno pomembne) TV-kanale, potem pa na svetovni splet ali internet. Če je že omenjeni svetnik sprevidel, kako samo prek tiska ne bo mogel doseči svojega namena, to toliko bolj velja danes, ko ljudi le stežka pripravimo do tega, da preberejo kaj daljšega, težjega, tehtnejšega, saj “nimajo časa”. Res je – nimamo časa mi, ampak ima on nas. Postal je naš rabelj in nam ukazuje ter zapoveduje, kaj moramo početi, za kaj ga imamo in za kaj ne. Vprašanje, ki se nam zastavlja, je torej isto, ki se je tudi našemu vrlemu svetniku: Kako katoliško vero prinesti, posredovati ljudem v našem okolju? Vsako okolje je namreč posebno.
Naše sporočanje gre prek Novega glasa, katerega označba “primorski tednik”, ki sem jo zasledil, pove veliko, a hkrati ne vsega. Treba je računati s tem, kako omejeni smo ljudje, da imamo meje predvsem v glavah. Smo zelo ozkogledi. Tako na slovenski strani pojmujemo Primorsko kot zahodni del Slovenije, ki se konča s slovensko-italijansko mejo – tisti, ki so za to mejo, naj tako ne bi bili Primorci. Še tako tehtni in podkrepljeni razlogi le stežka spremenijo to prepričanje. Po drugi strani samo sebe zelo ozko pojmuje tudi slovenska manjšina v Italiji, ki bi rada bila skupnost, pa to ni sposobna biti, tudi zato, ker njeni pripadniki nimajo jasne opredelitve, kdo sploh so. Da ne bo pomote, tudi Primorci v Sloveniji smo izgubili svojo istovetnost, kakor tudi preostali Slovenci. V takšnem okolju smo poklicani k delovanju posredovalci krščanskega sporočila, kar naj ne bi bili le duhovniki, ko pridigamo in poučujemo, ampak vsi verniki, na poseben način časnikarji in novinarji, pa tudi vsi ostali “javni delavci” v naši (h) skupnosti (h), ki se sklicujejo na krščansko izročilo (tudi politiki). Ohranjanje, osveževanje, obnavljanje in utrjevanje istovetnosti naše skupnosti bi namreč moralo predstavljati neki naš visoki cilj, naše “skupno dobro”. Če tega ne bomo tako pojmovali, bomo pač zvodeneli, se pomešali med brezimno maso in izginili kot zares “nekdo”. G. K. Chesterton je že leta 1910 ugotavljal, kako politika in druga javna telesa narobe postopajo, ker narodno skupnost pojmujejo kot “družbeni pojav”. Potem so tu razne sociološke analize, brez natančne zavesti, kaj storiti. Ugotavljamo, kaj zdraviti, ne vemo pa s čim. To je napačna smer. Vsaka skupnost je namreč sestavljena iz posameznih človeških oseb.
Kristjani pa smo v veri prepričani, ne kaj, temveč kdo je zdravilo za vsakega človeka – Božji Sin Jezus Kristus. On je tista skala, trdna veja, kjer Slovenci in Primorci trdno stojimo. Neodgovorno in samouničevalno bi jo bilo žagati, kar nam mora biti jasno. To je hkrati tisto, kar moramo vsakemu človeku posredovati v naši (h) skupnosti (h). V sredstvih, ki to sporočilo lahko posredujejo, se ne moremo in ne smemo omejevati, ampak izkoristiti čim več možnosti. Mislim, da bi tudi sv. Frančišek Saleški danes ne samo tiskal časnike, ampak bi tudi oblikoval spletno stran, pisal spletni dnevnik, izkoriščal socialna omrežja. Pri tem bi se seveda še kako dobro zavedal dejstva, ki ga je izpostavil kanadski komunikolog McLuhan, da medij ni samo posredovalec, ampak tudi oblikovalec sporočila, da je torej že sam po sebi sporočilo. Tisto, kar želimo posredovati, mora biti zelo trdno in jasno. Prizadevajmo si torej vsi po svojih najboljših močeh, da bi krščansko sporočilo prišlo do vseh ljudi v naši skupnosti, obenem pa tudi podpirajmo, tako in drugače, vsekakor pa konstruktivno, vse tiste, ki s (m) o k temu še posebej poklicani.
