Kristjani in družba

Msgr. Dino De Antoni, človek globoke vere in velikega srca

Msgr. Dino De Antoni, človek globoke vere in velikega srca

Gorica / Slovo od upokojenega nadškofa

V petek, 22. marca 2019, je v duhovniškem domu v Semeniški ulici v Gorici v 83. letu starosti zadnjič zatisnil oči upokojeni nadškof msgr. Dino De Antoni. Bil je človek “velikega srca, moder, ponižen, dober, pozoren do oseb in do skupnosti”, se ga je še isti dan spomnil sedanji nadškof msgr. Carlo Redaelli. Kot “človek globoke vere” je, predan Božji volji, izročal Bogu trpljenje zadnjih mesecev poln hvaležnosti za dar življenja, duhovništva in škofovstva, je še zapisal msgr. Redaelli o svojem “starejšem bratu”.
Dino De Antoni se je rodil kot zadnji izmed dvanajstih otrok v družini ribičev 12. julija 1936 v Chioggii, kjer je tudi opravil študije v škofijskem semenišču. Iz kanonskega prava je diplomiral na Lateranski univerzi. V duhovnika je bil posvečen 23. oktobra 1960. Papež Janez Pavel II. ga je imenoval za goriškega nadškofa in metropolita 2. junija 1999; škofovsko posvečenje je prejel 15. septembra istega leta, pastirsko službo v Gorici pa je začel 26. septembra kot 15. naslednik prvega nadškofa, msgr. Karla Mihaela Attemsa. Po odpovedi škofovski službi je bil od 28. junija 2012 nekaj časa apostolski administrator nadškofije, 14. oktobra istega leta pa je postal upokojeni nadškof. Od 13. septembra 2011 do 29. maja 2012 je bil predsednik Škofovske konference Triveneta (CET). Zadnja leta je rad ostal na Goriškem, tudi na razpolago kot mašnik, ko je bilo potrebno.
“Don Dino”, kot so in smo mu vedno pravili, je bil že v Chioggii in nato na Goriškem izjemno priljubljen človek in škof. Znal je biti med ljudmi, rad se je z njimi srečeval in pogovarjal. Našo zemljo in ljudi je iskreno vzljubil in ostal nanjo navezan do zadnjega. Takoj ob prihodu na Goriško pred 20 leti se je približal našemu jeziku, v naših cerkvah in skupnostih se je trudil opravljati obrede v slovenščini.
Bog mu povrni za vse dobro, ki ga je naredil za goriško Cerkev. Že sedaj ga prosimo, naj kot ljubezniv oče, kakršen je vedno bil, še naprej moli zanjo in bdi nad nami vsemi!

Na praznik Marijinega oznanjenja, v ponedeljek, 25. marca, so opoldne zvonili vsi zvonovi na Goriškem, škofu Dinu v slovo. Svečana pogrebna maša je bila popoldne v cerkvi Srca Jezusovega: tam so se okrog krste zbrali škofje in nad 150 duhovnikov. Glavni mašnik je bil nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli; na njegovi desni je stal beneški patriarh Francesco Moraglia, na levi pa škof iz Chioggie Adriano Tessarollo; iz Slovenije so prišli msgr. Jurij Bizjak, msgr. Metod Pirih in msgr. Franc Šuštar. V prvih klopeh so sedeli prefekt Massimo Marchesiello, goriški župan Rodolfo Ziberna, drugi župani in predstavniki civilnih oblasti. Na drugi strani so bili predstavniki bolnikov, tistih, ki jih je msgr. Dino velikokrat in z veliko ljubeznijo spremljal v Lurd.
Msgr. Redaelli je v homiliji povedal, kako sta ga v zadnjih mesecih presenetila in utrdila ne le vera in mir, s katerima se je msgr. Dino boril proti hudi bolezni, temveč tudi zavest, da je opravil to, kar mu je Gospod naročil, naj opravi v službi Cerkvi. Mirna in spokojna zavest, ki ni nič obžalovala ali se za kaj kesala. Zavest, ki jo je gradil vse življenje. “Msgr. Dino je v svojem življenju opravljal Božjo voljo. To je vse”. To je sicer storil z mejami in šibkostmi, ki jih ima vsak človek in duhovnik in škof, in vendar z vso svojo bogato in toplo človeškostjo, s svojo tankočutno pozornostjo do ljudi, s svojo globoko modrostjo. Božjo voljo je odkrival korak za korakom. Pred nekaj meseci je Redaelliju napisal: “Nikoli bi si ne predstavljal, da bi kot sin ribičev iz majhne škofije imel čast in breme služiti tej veličastni Cerkvi”. Ta veličastna Cerkev, skupno s sestrsko Cerkvijo iz Chioggie in z drugimi cerkvami iz naše cerkvene regije in sosednjih dežel, “danes želi moliti za tega škofa, ki ji je bil podarjen, in se zahvaliti Gospodu za njegovo življenje in njegovo pričevanje vere, upanja, ljubezni”. Ta Cerkev se dobro zaveda, “da je danes izgubila očeta, je pa tudi zaslužila nekoga, ki bo pri Gospodu še naprej molil za nas in za našo pot v zvestobi evangeliju”.
Ob koncu obreda je msgr. Redaelli prebral sporočilo papeža Frančiška, ki mu ga je poslal državni tajnik kard. Piero Parolin: sveti oče se je med drugim spomnil pokojnikove “srčne človeškosti in velikodušnega služenja” ter zagotovil svojo molitev za njegovo dušo. Sožalne besede je izrekel predstavnik državnega vodstva Unitalsija. V imenu Škofovske konference Triveneta je msgr. Moraglia povedal, da je msgr. De Antoni tudi po upokojitvi rad prihajal na srečanja konference: bil je krotak človek, cenili so njegove besede. Imel je bogate pastoralne izkušnje, na stvarnost je gledal skozi očala pravičnosti. Za vse spore je vedno iskal najbolj pravične rešitve. Bil je “dober človek”, pravi “učitelj sinodalnosti”. Bil je “lepa podoba naše Cerkve v Trivenetu”. Msgr. Tessarollo se je msgr. De Antoniju zahvalil za njegovo služenje v rodni Cerkvi v Chioggii pred prihodom v Gorico, pa tudi kasneje in vse do njegove poti na kalvarijo. Čeprav je msgr. De Antoni izrazil željo, da ga pokopljejo v kripti goriške stolnice, bodo njegovo fotografijo in ime postavili tudi na grobnico duhovnikov na pokopališču v Chioggi, tako da se ga bodo ob pogledu nanjo še dolgo spominjali ljudje, ki so ga poznali in imeli radi. Tudi goriški župan Ziberna je poudaril, da se je škof Dino približeval svojim zadnjim dnevom z odločnostjo, neverjetno umirjenostjo in spokojnostjo. Na praznik mestnih zavetnikov, 16. marca, so mu skupno z nadškofom, nekaj duhovniki in predstavniki oblasti v imenu vsega mesta poklonili najvišje mestno odličje. Ob tistem obisku so “občutili njegovo željo in veselje ob zavesti, da hodi proti večnosti. Obenem je vse navzoče umirjeno in toplo povabil, naj živimo življenje, ker je lepo”.
Po maši, pri kateri so v pravem “oglejskem duhu” molili in peli tudi v slovenščini in furlanščini, so duhovniki, škofje in verniki v dolgem sprevodu ob molitvi rožnega venca pospremili msgr. De Antonija od cerkve Srca Jezusovega prek mestnega središča do stolne cerkve. V kripti so krsto postavili v grobnico pod nadškofa Bommarca in Cocolina. Tja so pokojnega škofa Dina pospremili škofje in nekaj svojcev, nadškof Redaelli pa je zmolil še zadnje molitve. Nato so na njegov grob v manjših skupinah “poromali” še številni drugi ljudje, ki so cenili delo in veliko srce pastirja goriške Cerkve, msgr. Dina De Antonija.
DD

Slike

28.03.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!