Morje pozdravi (skoraj) vse
Knjigosnedki (26)
Pravijo, da slana voda pozdravi vse: naj bodo to solze, pot ali valovi, na tak ali drugačen način reši naše težave. In res, že sama misel na modro obzorje, šumenje valov in slano kožo, ko zunaj pritiska peklenska vročina, zveni skoraj odrešilno. A morje ni vedno le modro in spokojno, lahko je tudi temno, razburkano in v njem se zlahka izgubimo.
Prav o tem piše češka pisateljica Petra Soukupová v svojem romanesknem prvencu Morje. Kljub naslovu, ki bi lahko namigoval na poletno brezskrbno zgodbo, gre za presunljivo in realistično pripoved o medosebnih in družinskih razpokah, ki se ne zgladijo kar same od sebe, niti ob morju.
Čeprav naslov napoveduje nekaj lahkotnega, brezskrbnega, je roman že od samega začetka drugačen od tega. Razkriva kompleksno družinsko zgodbo, v kateri odnosi niso prikazani idealizirano ali olepšano. Začne se z zgodbo Magde in Petra, ki imata dve hčerki: Baro in Dito. A njuno razmerje razpade, ne spektakularno, temveč postopoma, kot razpada marsikatera zveza v resničnem življenju: brez drame, a z veliko tišine. Peter izgubi stik z Magdo in hčerkama, nato se zbliža s Klaro, s katero ustvari novo družino, ki prav tako ni brez skrivnosti in napetosti. Klarina sestra Karolina umre v prometni nesreči, po njeni smrti pa Klara in Peter posvojita Adelo, Karolinino hčerko, ki za svojo resnično mater ne ve. Poleg Adele imata še skupno hčerko, sedemletno Johano, imenovano Jojo, očetovo ljubljenko.
Peter se nekega poletja z vsemi štirimi hčerkami, triindvajsetletno Baro, šestnajstletno Dito, dvanajstletno Adelo in sedemletno Jojo, odpravi na počitnice na morje. Vsaka od njih nosi svojo zgodbo, svoj notranji svet, svoje neizgovorjene bolečine in napetosti, ki brezskrbne počitnice hitro preobrazijo v niz soočenj in tihega razkrivanja ran. Bara je odrasla, samostojna in zaposlena, in čeprav si govori, da očeta ne potrebuje več, v resnici še vedno išče njegovo priznanje. Dita, občutljiva srednješolka, se izraža predvsem skozi risanje. Počuti se zapuščeno, tako s strani starejše sestre, ki se je odselila, kot tudi od očeta, ki ne zna vzpostaviti odnosa z njo. Adela živi s skrivnostjo, ki je ne pozna. Ne ve, da je njena mama v resnici njena teta, pogosto čuti, da jo drugi obsojajo, da ima oče raje njeno mlajšo sestro in se zato tolaži s hrano. Jojo, najmlajša, je razvajena in živahna, rada je v središču pozornosti in jo redko zanima, ali imajo tudi sestre kaj povedati.
Petra Soukupová v Morju piše z izjemno občutljivostjo za detajle, gradi večplastno pripoved skozi oči vsevednega pripovedovalca, ki ne opazuje le zunanjega dogajanja, ampak prodira tudi v misli in čustva likov, pa ne le to: vidi tudi, kaj bi lahko bilo, če bi kdo ravnal drugače. Ta pripovedna perspektiva dodaja zgodbi posebno globino in občutljivost, saj opominja, da bi se marsikaj lahko obrnilo drugače, če bi bilo več poslušanja, več razumevanja, manj tišine. Morje je roman o družini in odnosih, ki niso popolni, so pa resnični. O odtujenosti, tišini in želji po bližini, v kateri se lahko prepozna marsikdo. To ni zgodba o rešitvah, temveč o iskanju in o tem, kako pomembno je, da si med seboj znamo prisluhniti, še preden nas preglasi šum življenjskih valov.
