Moje stezice s Hilarijem ...
Drobci spominov na mentorja
Fragmenti neke zgodbe, ki ima nešteto barv in poti. V miselnem grmovju in travi jih odkrivam …
Nekje v Gorici, konec devetdesetih
Znajdemo se v razredu harmonije, peščica nas je, vsi glasbeniki, ki smo prešli skozi takrat selektiven izpit iz teorije in solfeggia na konservatoriju. Vztrajneži, ki se začenjajo zavedati, da glasba lahko postane več kot le prostočasni hobi. Poslušamo profesorja, ki je dinamičen, praktičen in učinkovit. Izgleda, da zanj harmonija nima skrivnosti. Iz vsake lekcije gremo obogateni, neizbežno se povezujemo z zborovsko glasbo, z glasbeno zgodovino, s kompozicijo in dirigiranjem. Tiste izmed nas, ki nas predmet posebno fascinira, profesor povabi v lasten zbor. In tam se začenja. Ista energija in učinkovitost kakor na lekciji, nekoliko bolj sproščena, a nič manj resna. Nekateri razumemo, da bi nam delo z zborom lahko predstavljalo realizacijo glasbene poti, in njegovo znanje jemljemo s polno žlico, v goriškem zborovskem svetu je njegov pristop nekaj novega, svežega in učinkovitega.
Zgodba, ki bi bila lahko osebna zgodba cele generacije mladih zborovodij v zamejstvu. Ni le moja, v primernih variantah je to Mirkova, Petrina, Dariova, Zulejkina, Janina, Damijanina, Markova, Iztokova, Matejina, Patrickova in še bi lahko našteval. To je Hilarij. Ime, ki postane v zamejstvu institucija, sinonim za pazljivost do izročila in željo po novem.
Njegova metoda ni bila prav nič teoretična. Primer: potem ko sem obiskoval tečaj dirigiranja pri njem in obenem prepeval pri zboru, me je nekega večera na vajah, ko smo peli Lebičevo Drumlco, povabil, naj dirigiram, medtem ko bi on poslušal. Kot da bi mladega zelenca vrgel v morje, pa plavaj, če moreš … V tistem trenutku sem razumel preizkušnjo zaupanja, ki me je spremljala še veliko let.
Tak si bil, Hilarij, učinkovit in učiteljski, prvi, ki me je spodbudil, naj delam to, za kar čutim nagnjenost. Mentorstvo, ki mi je dragoceno. Iskra, ki je v meni prižgala ogenj. Prvoučitelj.
Nekje v Gorici, 2018
Mešani mladinski zbor Emil Komel praznuje desetletnico, vprašam te, ali bi nam napisal skladbo. Privoliš in v nekem poletnem jutru mi izročiš rokopis priredbe beneške ljudske Jubca moja. Tvoje voščilo: vivat, crescat, floreat. Izvajamo jo, obenem s pevci spoznamo tvoje Stezice, morda tisto skladbo, ki je prva zaslovela v širšem zborovskem svetu. Liričnost tvojega vodenja glasov je bil podpis v vsaki skladbi.
Nekje v Gorici, med 2019 in 2023
Najini stiki postajajo redkejši, spričo različnih delovnih okolij, vsakič pa čutim mentorsko roko. Ob vsakem tekmovanju si poklical in sva se pogovorila, zanimalo te je, kaj počnemo. Kljub temu da se že nekaj časa boriš z boleznijo, vztrajaš in kljub nihanjem te ljubezen tvojih bližnjih in vdanost tvojih pevcev držijo na površju. Včasih se bežno srečava v hribih. Na planini pod Montažem, na primer. Vem, da so ti bili ti kraji posebno dragi; dokler si lahko, si stopal po … stezicah.
Ne bom pozabil pogovorov po vsakem koncertu, vedno si bil kritičen, včasih do potankosti, toda upravičeno, ker si ciljal na kvaliteto in nisi nikdar pozabil svojih korenin. Vedel si, v katerem okolju deluješ, ga obogatil in ciljal na njegov razvoj. In predal svoje znanje, zato da bi se okolje še razvijalo. Mislim, da lahko to imenujem karizma.
Nekje v Gorici, aprila 2024
Vsak zborovodja doživi v svojem delu svetle in temne trenutke, momente, ko razvoja ni in je treba včasih le skloniti glavo, trdo delati naprej in upati, da se stvari poklopijo, navsezadnje delamo z najbolj efemerno in obenem najlepšo glasbeno prvino, kakor je človeški glas. Pišem ti sporočilo ob Veliki noči, izmenjava kar nekaj spletnih besed, v katerih zaznavam realizem, a tudi notranjo moč. “Ti kar vztrajaj”, so tvoje besede, s katerimi zaključiš. Ko bi vedel, da bodo zadnje, ki mi jih namenjaš …
Trst, 30. 6. 2024
S komelovci končujemo sezono s koncertom v Trstu. Vsi smo pod vtisom tvojega odhoda. Izven programa, preden se poslovimo, zapojemo seveda “tiste” Stezice. Ena izmed težjih izvedb. Dvorana prisluhne in ob koncu se stoje razvije spontan aplavz. Tebi, tvojemu delu, tvojemu spominu.
Ob koncu koncerta me eden izmed pevcev ustavi in reče: “David, moramo se večkrat spomniti, da delamo lepe stvari.” Pritrdim. In razmišljam, da nauk gre dalje. Ti nam, mi njim, oni …
“Ti kar vztrajaj”.
Brez skrbi, da bom(o), Hilarij.
