Rubrike

Moja pomlad, naša pomlad

Moja pomlad, naša pomlad

Moj korak za pomlad

Letos pozimi sem slišal hude in težke stvari.

O vsem, prav o vsem. Toliko in tako hudo, da mi je bilo težko, strašno težko pri srcu. In ne samo meni. Slovenijo je preplavil plaz mnenj in predavanj, kako je slabo, da smo dosegli dno, da se je vse izpridilo in da stvar ne deluje. Da je treba nekaj storiti, nekaj popraviti. Temu mnenju smo se pridružili tudi vsi ostali, seveda. Kimajočih glav smo ugotavljali, da je stanje brezupno.

Se je od tedaj kaj spremenilo? Nič. Samo bolj smo začeli jamrati in iz našega samopomilovanja je zrasla še večja črnogledost. Še slabše se počutimo. Še bolj smo zbegani in izgubljeni. Jojmene, kot bi tavali po temni sobi in ne bi vedeli, kam. Z vžigalicami v žepu.

Rad imam pomlad. Govori o veliki temi mojega življenja. O tem, da preživi samo tisti, ki je vedno mlad. Ki se nikdar ne postara. In da ima vsak v sebi možnost za to pomlad. Kot češnja, ki, tudi ko je že stara stara, vedno znova na pomlad požene sveže snežnobele mlade cvetove. Ne, pri tej mladosti leta nimajo nobene zveze. Človek je mlad, dokler rase. Ne v višino, marveč v globino. Dokler išče, dokler se premika. Dokler ne obsedi, dokler ne odneha, dokler se bori.

Pomlad čaka tudi naš svet. Pomlad, četudi je še zima. Ker se pomlad ne začne, ko poženejo prvi popki, temveč ko se kdo odloči za pomlad. Spremembe se vedno najprej zgodijo v srcu. Ko je zunaj še gromozanska zima, ko divjajo viharji in je mraz, se tam notri že nekaj dogaja, se odloča – za ali proti pomladi.

Tu se začne tudi moja pomlad, pomlad moje problematične družine, moje krute okolice, moje zardele Cerkve, mojega sesutega sveta. V meni. Ker imam najprej jaz možnost za pomlad. In ker je v meni skrita možnost za pomlad tudi tega sveta. Če bi vsako drevo čakalo na drugo, da bi zacvetelo, ne bi nikdar dočakali pomladi. Tako tudi nikdar ne bomo dočakali boljšega sveta s pravimi in trdnimi vrednotami, če jih ne bomo sami začeli živeti.

Tako je brezupno stanje sveta samo zatišje zime, ko se v meni odvija boj med življenjem in smrtjo. Zatišje, ko se svet ustavi in čaka, kaj bom izbral. Od moje izbire je odvisna pomlad. Od tega, ali je moj Gospod vstal ali še vedno počiva v naročju zemlje.
Potrebujemo tvojo vero.

Marko Rijavec

(Iz priloge Bodi človek! 10. maja 2012)

09.05.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!