Moj odnos do slovenščine
Po slovensko se pogovarjam tako v družini kot v šolskem in športnem okolju. Rodil sem se v mešanem zakonu: z mamo in s sorodniki po njeni strani govorim po italijansko, z očetom in njegovimi sorodniki pa po slovensko. Zanimivo je sporazumevanje med mano in sestro, ki se je spremenilo z leti. Dokler sem bil otrok, sva med sabo govorila samo po italijansko, ker sva največ časa preživljala med tednom z mamo in nonoti po materini strani, tako da sva se navadila med sabo komunicirati v italijanščini. Ko sva bila z očetom, sva vseeno uporabljala jaz in sestra italijanščino.
V času osnovne in nižje šole sem s številnimi sošolci govoril po italijansko. Na višji pa se je situacija popolnoma spremenila: znašel sem se v novem ambientu, kjer sem se s sošolci začel pogovarjati samo po slovensko. Obenem sem začel obiskovati slovensko dramsko skupino MOSP, imel mnogo novih slovenskih prijateljev s Krasa in iz Trsta, ki jih v Miljah nisem imel, saj gre za večinoma italijansko mestece. Srečeval sem se z novo stvarnostjo in se je v meni okrepila slovenska identiteta. Tako sem predlagal sestri, da začneva med sabo govoriti po slovensko, ker sem se hotel pogovarjati z njo v obeh jezikih najinih staršev, in sva zares.
V Miljah je težko govoriti po slovensko, ker je večina prebivalstva italijansko govoreča, vendar nas je tu tudi nekaj Slovencev. V miljskem okolju govorim po slovensko z dvema članoma športnega društva, kjer treniram karate, z nekaterimi sošolci osnovne šole in s člani slovenskega društva naše občine Kiljan Ferluga.
Ko sem bil otrok, sem mislil le v italijanščini. Odkar sem na višji, pa je moje mišljenje postalo dvojezično, ker preživljam več časa v slovenskem okolju. Še vedno mislim glede marsikakšne stvari v italijanščini, v zadnjih letih pa tudi precej pogosto v slovenščini.
Bolje obvladam italijanščino, ker je to moj materni jezik in jezik kraja, v katerem živim. Vendar se zelo potrudim, da bi bil tudi “očetov” jezik na isti ravni materinščine. Vsak dan berem Primorski dnevnik, gledam dnevnik Televizije Slovenija in naš TDD. Z veseljem berem slovenske romane ali Delovo Sobotno prilogo. Letos sodelujem petič na tekmovanju za Cankarjevo priznanje. Ker mi je všeč gledališče, sem bil tri leta član slovenske ljubiteljske gledališke skupine MOSP, letos pa sem že drugo leto abonent SSG-ja. Da bi utrjeval znanje slovenščine, sem se lani udeležil dvotedenske Mladinske poletne šole slovenskega jezika v Ljubljani. Skratka: s tistim, kar mi je všeč, hočem izboljšati slovenščino.
Zame sta slovenščina in italijanščina najpomembnejša jezika (učim se tudi angleščine in nemščine), ker sta jezika mojih staršev, dedov in bistvo moje narodne identitete. Jezik, ki ga govorimo Slovenci v Italiji, se v nekaterih vidikih precej razlikuje od slovenščine, ki jo govorijo v matici. Naša slovenščina ima številne besede iz nemščine in italijanščine, ki ima velik vpliv na našo skladnjo. Pravzaprav naše slovenščine ne moremo opredeliti tako enostavno. Včasih sem si predstavljal, da samo mi ne govorimo prave slovenščine, zaradi močnega italijanskega vpliva na naše besedišče. V resnici v Ljubljani angleščina igra isto vlogo, ki jo pri nas ima italijanščina. Nerazumljivo mi je, da nove generacije v “srcu” Slovenije zatajujejo lastni jezik za “ful kul” angleške izraze, ker tako izgubljajo svojo identiteto. Znanec, ki je študiral na ljubljanski univerzi, mi je povedal, da mu Ljubljančani očitajo, češ da govori starinsko, ko se je pogovarjal v naši knjižni slovenščini.
Ne morem predvideti, ali bomo čez sto let v svojih krajih govorili še po slovensko. Mislil sem, da je rešitev v okrepitvi medsebojnega odnosa med Slovenci v Italiji in matico. Lahko pa ugotovim, da tudi sama matica ni tako brezmadežna, kar se tega tiče.
Danilo Devetak, V. B
Klasični licej F. Prešeren, Trst
(Glasilo Ljubljana, številka 1, 2016, publikacije MOL)