Miranda Caharija, igralka sončnega mediteranskega temperamenta

Okrogel življenjski mejnik priljubljene igralke iz domačih logov

Zdi se neverjetno, da je minulega 21. oktobra Miranda Caharija, gledališka igralka, ki je poosebila veliko raznolikih likov in kot umetnica zorela v zlati dobi tržaškega slovenskega gledališča ter se izkazala z velikim igralskim razponom, praznovala že 80. rojstni dan. Kako neverjetno hitro se suče kolo življenja, ki nam poklanja tudi ob trudu naših gledaliških ustvarjalcev kopico nepozabnih umetniških užitkov, globoko shranjenih v dušah tistih, ki že veliko let spremljamo delovanje našega gledališča.

Miranda Caharija, s prirojenim gledališkim talentom, se je rodila v Križu pri Trstu l. 1942, ko so se prebivalci tega kraja preživljali predvsem z ribolovom. Njen oče Stanislav je bil sicer klesar, kar je tudi značilen poklic za slovensko kraško območje, mama Darina Sedmak pa frizerka. Otroške in najstniške dni je preživljala v Nabrežini. Tu je tudi dokončala srednjo šolo. Medtem pa tudi obiskovala glasbeno šolo in se učila harmoniko. Šolanje je končala l. 1959 na interni dramski in baletni šoli Slovenskega gledališča v Trstu (tu so se gledališke “obrti” učili tudi Livij Bogatec, Silvij Kobal, Dušan Jazbec, Nora Jankovič in drugi), ki je po l. 1977 dobilo status stalnega gledališča in se preimenovalo v Slovensko stalno gledališče. “Mirandino začetno navdušenje se je dopolnjevalo s trdim garanjem ob strogem nadzoru izkušenih mojstrov, ob poizkusih preseganja že osnovnega znanja, ob prisvajanju in zavračanju sugestij mentorjev”, je njeno učno pot orisala slavistka, kritičarka in samostojna raziskovalka Bogomila Kravos.

Ko ji je bilo 18 let (v gledališču je sicer igrala že kot šestnajstletnica!), je postala stalna članica tržaškega gledališča in l. 1961 opozorila nase z naslovno vlogo v Goljevi Sneguljčici, v režiji Jožka Lukeša. Kot piše tudi na spletu, ji je režiser Jože Babič še ne devetnajstletni zaupal vlogo Ofelije v Hamletu (1960) Williama Shakespearja. O njej so zapisali “z vedrino in dekliško zvedavostjo je očarala občinstvo, da je talentirana igralka, pa je dokazala zlasti z interpretacijo Ofelijine blaznosti.” Med njene gledališke nastope spada tudi tisti na prireditvi ob odprtju novega Kulturnega doma z vlogo Prešernove žene Ane Jelovškove v krstni uprizoritvi dela Bratka Krefta Po brezkončni poti – prizori iz pesnikovega življenja (1964). “Vlogo je  odigrala naravno, neprisiljeno in spontano”, piše v tedanjem poročilu. V našem gledališču je bila zaposlena do l. 1992, ko se je upokojila, a je na odru ustvarjala do l. 2005 in nastopila še l. 2012, ko je interpretirala Gospo Pernellovo v Molièrovem Tartuffu.

Na več kot pol stoletja dolgi gledališki poti je občinstvu, kateremu se je zelo priljubila,  podarila nad 160 likov v zelo različnih uprizoritvah, od otroških (Jurček, Janko in Metka, Pepelka …) in mladinskih iger do komedij in dram. Za te svoje interpretacije je prejela vrsto nagrad. Leta 1975 je na Borštnikovem srečanju bila deležna nagrade za mlado igralko, l. 1978 nagrade občinstva,  še prej l. 1977 nagrade Sklada Staneta Severja, l. 2002 nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. L. 2005 pa je tudi na njenem prstu zablestel Borštnikov prstan, l. 2012 je prejela odličje Slovenske kulturno-gospodarske zveze za življenjsko delo in uspehe na gledališkem področju, l. 2017 pa je zelo zasluženo bila dobitnica še nagrade tantadruj za življenjsko delo.

Po mnenju kritikov je ena izmed njenih velikih stvaritev lik Katrine v drami Bertolta Brechta Mati Korajža in njeni otroci (1979): “Kot nema hči naslovne junakinje je ustvarila domala sveto podobo na trpljenje in samožrtvovanje obsojenega ubogega, pritlehnega človeškega bitja.”  

Največ vlog je izoblikovala v uprizoritvah, v katerih so zaživela dela naše klasične in sodobne dramatike, tudi novitete slovenskih tržaških avtorjev. Med letoma 1986-1992 je bila soprotagonistka v predstavah celotnega dramskega opusa Ivana Cankarja, z izstopajočimi stvaritvami Nine v Kralju na Betajnovi (1987), Matere v Lepi Vidi (1989), Geni v Hlapcih (1990) in Olge v Romantičnih dušah (1992). Na prehodu v devetdeseta leta 20. stoletja je z vlogo nepozabne, v spominu gledalcev trdno zasidrane Serafine Delle Rose v igri Tennesseeja Williamsa Tetovirana roža (1990) “ustvarila enega vrhuncev svoje igralske kariere: tragedijo skromne šivilje, ki živi v čistem spominu na pokojnega moža in se v imenu tega spomina odpove življenju, je utemeljila v tišini, ki veje iz notranjosti in je v izrekanju notranje muke zgovornejša od besed, s čimer je predstavi ustvarila potrebno napetost”, so napisali o njeni razčlenitvi lika. V predstavi, ki jo je režiral Mario Uršič, je igral tudi mojster igre Boris Cavazza. Uršič je režiral veliko predstav, v katerih je s svojim igralskim nastopom Caharija pripomogla k njihovi uspešnosti. Med temi je tudi predstava Delitev Piera Chiare; zanjo je s kolegicama Bogdano Bratuž in Miro Sardoč l. 1984 prejela Borštnikovo diplomo za izredni dosežek ansambelske igre. Prav Uršič je zanjo ob 40-letnici njene gledališke poti napisal dramo Deja Husu – Medeja s Krasa (2005), katere naslovno vlogo je odigrala in – kot je sama zaupala – ji je bil ta lik zelo pri srcu. “V interpretaciji naslovne vloge ženske, ki je drugačna od okolice, je v polni meri prišla do izraza igralkina specifična temperamentna igra, tokrat preudarno zadržana v telesnem izrazu, zato pa toliko bolj natančna in dovršena v finejših odtenkih. Vloga je bila ustvarjena z zrelo človeško in igralsko izkušnjo, zgledno igralsko disciplino in vseskozi sugestivno prezenco, natančna v izrisu naglo menjavajočih se fragmentov, ki jih je igralka oblikovala z decentnim izborom igralskih sredstev in z domala filmsko minimalistično igro”, je bila kritiška oznaka njene interpretacije.

Miranda Caharija je nastopala tudi v italijanskih gledališčih v Trstu in na Reki ter sodelovala z italijanskim eksperimentalnim gledališčem. Domače ji je bilo tudi filmsko platno, na katerem se je  prvič pojavila daljnega l. 1965 v filmu Po isti poti se ne vračaj v režiji Jožeta Babiča, v katerem je bila Lenka. Igrala je tudi v filmih Eva in Vdovstvo Karoline Žašler v režiji Matjaža Klopčiča. Njen filmski opus  je v publikaciji popisala Jasmina Šepetavc.

Mediteranska sočnost Mirande Caharija je izžarevala tudi v barvitih, iskrivo narečno obarvanih besednih “duetih” s stanovskim kolegom Livijem Bogatcem, sovaščanom iz Križa pri Trstu, v oddaji Za smeh in dobro voljo na Radiu Trst A. Z njim in v režiji Maria Uršiča sta ustvarila nekaj čarobnih, tudi ganljivih uprizoritev na prostem na sugestivni lokaciji v kraškem Križu. V njih sta tudi s čustveno obarvanostjo obudila spomin na nekdanje življenje tamkajšnjih ljudi.

Zamejski ljubitelji zabavne glasbe se je spominjajo tudi kot pevke, saj je z velikim uspehom zapela na tržaškem festivalu slovenske popevke l. 1963 in odnesla prvo in drugo nagrado. Kdo naj bi pozabil refren pesmi: “Ko si kupim malo avto Cinquecento C, bo lepo, bo lepo drveti z njim …” , ki se je večkrat igrivo oglašal na valovih Radia Trst A.

Mirandi Cahariji, igralki, ki je na oder  izlivala čustva in občutke primorskih ljudi, še zlasti s kraškega roba, in ji je v vsak lik uspelo prenesti košček sebe in sveta iz katerega izhaja, se gledalci, ki smo imeli to srečo, da smo lahko spremljali njeno bogato dramsko popotovanje, na katerem je plemenitila naša srečanja z dramsko umetnostjo, iz srca čestitamo za okrogel živjenjskih jubilej in ji želimo, da bi uživala še veliko sončnih dni.