Slutnja ljubezenskega čustva in intelektualno zavezništvo
Knjiga Ali vi še kaj pišete prinaša intimno, intelektualno in družbeno angažirano korespondenco med Srečkom Kosovelom in Fanico Obid – Mirjam
Na dan stoletnice smrti Srečka Kosovela, 27. maja, so v Knjigarni kavarni Maks v Novi Gorici priredili predstavitev knjige z naslovom Ali vi še kaj pišete, s katero Mladinska knjiga obeležuje obletnico smrti slovenskega pesnika. Knjigo sta predstavila sourednika knjige Aleš Berger in Nela Malečkar, pridružila sta se jima tudi pisatelj Dušan Jelinčič in literarna zgodovinarka Tatjana Rojc, uvodno pa je v imenu knjigarne pozdravila Petra Kolenc, raziskovalka pri ZRC SAZU.
Knjiga prinaša prvi celovit vpogled v pisemsko izmenjavo med Srečkom Kosovelom in Fanico Obid – Mirjam, ki je potekala med letoma 1922 in 1926. Korespondenca razodeva tesen duhovni stik, eno najiskrenejših prijateljstev v slovenski kulturni zgodovini, med mladim kraškim pesnikom ter razgledano in družbeno angažirano dijakinjo. “Vsi, ki smo se kdaj ukvarjali s Kosovelom, smo vedno ostali očarani nad njegovo sposobnostjo, da se je prilagajal svojim sogovornikom. S Fanico pa je njegov stil drugačen – zdi se mi, da je zelo intimen, spoštljiv,” je povedala Tatjana Rojc.
Nela Malečkar je spomnila, da Kosovelovo Zbrano delo, ki ga je uredil Anton Ocvirk leta 1977, vsebuje kar 227 pisemskih enot, naslovljenih na 33 različnih oseb, vendar med vsemi prav dopisovanje s Fanico Obid – Mirjam izstopa kot najobsežnejše in najbolj živahno ter vsebinsko bogato. Prvo ohranjeno pismo, ki ji ga je Srečko Kosovel namenil, nosi datum 8. junij 1922. Kosovelova pisma so bila sicer objavljena že pred desetletji, Faničini odgovori pa so dolgo veljali za izgubljene. Z drugimi pismi so bili ohranjeni v starem kovčku, ki ga je Kosovelova sestra pred smrtjo izročila družinskemu prijatelju Ediju Racetu. Del korespondence je kasneje za Radio Trst A pripravila Nada Pertot, leta 2007 pa je neobjavljena pisma v knjigi Dragi Srečko, ki je izšla pri Goriški Mohorjevi družbi, zbrala Tatjana Rojc. Ta je na predstavitvi izrazila zadovoljstvo, da je korespondenca med Srečkom Kosovelom in Fanico Obid zdaj prvič objavljena kot živ dialog, samostojna celota, ki odpira nove možnosti za raziskovanje.
Knjiga prinaša 54 pisem, urejenih po kronološkem zaporedju. Dopolnjujejo jih dokumentarne fotografije ter obsežno imensko kazalo, ki bralcu pomaga razumeti intelektualni in kulturni prostor časa, v katerem sta živela mlada dopisovalca. Po besedah Aleša Bergerja pisma razkrivajo neverjetno razgledanost obeh sogovornikov. Tatjana Rojc je poudarila, da niso zgolj intimna izmenjava misli, temveč tudi dragocen dokument časa. V njih se namreč prepletajo literatura, umetnost, družbena vprašanja, politične razmere in osebne stiske. Berger je opozoril še, da so med vrsticami zapisane tudi nekatere pomembne Kosovelove misli, ki jih pesnik ni zaupal niti svojim najbližjim prijateljem. Faničina pisma pa so zaznamovana z živahnim duhom, rahlo nagajivostjo in drobnimi opisi vsakdanjega življenja, ki danes delujejo skoraj etnografsko.
Da so se pisma sploh ohranila, velja skoraj za čudež. Nastajala so namreč v času fašističnega pritiska in političnega preganjanja na Primorskem.
Kljub temu je med mladimi izobraženci tedanjega časa živelo močno kulturno življenje. Tudi Fanica, ki “je bila nadpovprečen talent, z nadpovprečno človeško globino in toplino”, je med drugim organizirala knjižni klub in sodelovala v intelektualnih krogih, ki so skušali ohraniti slovensko besedo in identiteto.
Fanica Obid – Mirjam, rojena leta 1903 v Bukovem na Cerkljanskem, se je šolala na učiteljišču v Tolminu. S Kosovelom sta si začela dopisovati v času njegovega ljubljanskega študija. “V pismih sta se vikala, očitno je v njej vzbujal veliko avtoriteto v literarnih in duhovnih okvirih,” je dejal Dušan Jelinčič in poudaril, da je imela Fanica že kot otrok izjemno močan značaj. Za svoj čas je bila izjemna osebnost, svobodomiselna, izrazito protifašistično usmerjena, domoljubna in predana ideji enakopravnosti žensk. “V Faničinih izjavah vidim neki prvinski, spontan, nepokvarjen, z zdravim razumom podkrepljeni feminizem,” je opozoril Berger. Tatjana Rojc pa je povedala, da je Fanica poznala slovensko tržaško feministično tradicijo in spremljala tudi italijanski feminizem tistega časa, takratne feministične ideje pa je še presegala, saj je njen pogled vedno temeljil na etiki, znanju, demokraciji in spoštovanju človeka. Kasneje se je poročila z narodnim delavcem in članom organizacije TIGR Zorkom Jelinčičem. O njunem odnosu in o Faničinem življenju je marsikaj povedal Zorkov sin, pisatelj Dušan Jelinčič, ki je tudi prispeval spremno besedo v knjigi. Dejal je, da tudi iz Faničinih pisem njegovemu očetu lahko razberemo njen feminizem, ki je temeljil na obsežnem znanju.
Posebno pretresljivo razsežnost celotni zgodbi daje podatek, da je Fanica Kosovela med boleznijo večkrat obiskala v Tomaju in naj bi bila po družinskih pričevanjih zadnja oseba, s katero je pesnik govoril pred smrtjo. Fanica Obid je umrla leta 1940 pri porodu druge hčerke, vendar njena korespondenca s Srečkom Kosovelom danes ostaja dragoceno pričevanje o času, generaciji in izjemni vezi dveh mladih ljudi, ki sta vsak na svoj način zaznamovala slovenski kulturni prostor.
