Marilka Koršič: “Vztrajno se trudimo za dobro Gorice, ki trpi!”
Z Marilko Koršič, ki je bila prve dni maja letos drugič izvoljena v občinski svet kot kandidatka stranke Slovenska skupnost na listi Demokratske stranke, smo se pogovorili o prvih mesecih v obnovljenem goriškem občinskem svetu in o perspektivah za naše mesto, ki ga vodi desnosredinska koalicija z županom Ettorejem Romolijem na čelu.
Kakšno je vzdušje v občinskem svetu po prvih sejah?
Prva, umestitvena seja je bila 28. maja. Bila je posebno dolga in burna. Župan Romoli je imel dolg in dolgovezen govor; ni bil v najboljši formi, zdelo se je, da je bil malo na trnju. Sedemnajst svetnikov je bilo potrjenih, triindvajset je novih. V občinskem odboru so bili potrjeni odborniki Silvana Romano, Francesco Del Sordi, Stefano Ceretta in Guido Germano Pettarin; novi pa so podžupan Roberto Sartori, Alessandro Vascotto, Arianna Bellan in Rodolfo Ziberna. Zdi se mi res dobro, da je v odbor prišel Ziberna, saj s prejšnjim odbornikom za kulturo, Antoniom Devetagom, nismo imeli lepih izkušenj ne mi Slovenci ne mnogi drugi. Kulturo je namreč pojmoval čisto po svoje. Novi odbornik pa je takoj – že s pozitivnim mnenjem o prisotnosti novogoriške univerze v Gorici – pokazal drugačen pristop. Prepričana sem, da bomo z njim imeli boljši dialog.
Občutili smo torej nekakšen premik proti sredini, saj je skrajna desnica, ki jo je predstavljal Sergio Cosma, odpadla. Tudi to, da Fabio Gentile ne sedi več v odboru, nekaj pomeni.
Se novo vzdušje pozna tudi v občinskem svetu?
Kako je v občinskem svetu, še ni povsem jasno, ker se niso še izrekli vsi njegovi člani. Nekateri so npr. pokazali svoje negodovanje, ko je David Peterin na prvi seji začel govoriti v slovenskem jeziku; po njihovem mnenju je imel predolg poseg. Tudi drugi smo posegli v slovenščini, pa ni bilo več izgredov.
Prerano je, da bi že zdaj povedala, kakšno je vzdušje v tem občinskem svetu. Moj prvi vtis je, da je bil svet v prejšnjem mandatu bolj homogen, tokrat pa je bolj razdeljen. Levosredinska opozicija je zelo “razcefrana”, v njej je veliko skupin. V prejšnjem mandatu je bil Forum bogat z idejami, imel je jasno in tudi filozofsko dodelano usmeritev. Zdaj je več predstavnikov občanske liste, ki je morda bolj konkretna, a to mora sicer še dokazati. Največji “problem” so trije predstavniki Grillovega Gibanja 5 zvezd, o katerih še ne vemo, kam spadajo. Imeti hočejo posebno težo, ker so imeli tudi županskega kandidata.
Kako pa je med slovenskimi svetniki?
V opoziciji si prizadevamo za to, da skušamo sploh prikazati, kdo smo. Še vedno vidimo precej nepoznavanja naših problemov oz. ugotavljamo, da se jim ne daje dovolj pozornosti. Z Božom Tabajem, Walterjem Bandljem in Davidom Peterinom se dobro razumemo, tako mora tudi biti. Sramotno bi bilo, če bi bilo drugače: to bi slabo vplivalo najprej na volivce. Ko gre za probleme naše skupnosti, moramo najti skupen jezik. Trije svetniki Slovenske skupnosti smo v stalnem stiku z našo stranko. Kot je bilo že v prejšnjem mandatu, se vsaj enkrat mesečno srečujemo in skupno razglabljamo o našem delu. S Cingolanijem smo se dogovorili, da se bomo redno srečevali pred sejami občinskega sveta, tako da bomo usklajeno posegali. Svetniki SSk smo zmenjeni, da bomo v občinskem svetu vsakokrat posegali v prid našim volivcem, saj odgovarjamo v prvi vrsti njim. Stik z njimi – s terenom – je prioriteta, takoj za tem je za nas pomemben dialog s četrtim svetnikom in, kar se da, z vso opozicijo. Že tako nimamo dovolj številk; ko gremo na glasovanje, je to na dlani. Na drugem občinskem svetu se je to videlo: glede zdravstva ni prišlo do dogovora med večino in opozicijo, član večine je predlagal, naj o tem razpravlja komisija, ta pa še ni bila ustanovljena. In vse skupaj je šlo k vragu …
Zadnjič ste predstavili različna svetniška vprašanja.
Ja, na dnevnem redu druge seje, 16. julija, je bil v prvi točki predviden županov nagovor, Romoli pa ni povedal nič, na kar nas je že navadil … Vsi štirje smo nato predstavili svetniška vprašanja. Najpomembnejše je bilo, da smo spomnili na to, naj se glede rabe slovenskega jezika v občinskem svetu upoštevajo in spoštujejo zaščitna zakonska določila. To vprašanje, ki smo ga podpisali vsi trije svetniki SSk, je predstavil Tabaj. Na to vprašanje je župan odgovoril, da je o tem že govoril z Liviom Semoličem, ko je bil pred dnevi pri njem kot pokrajinski predsednik SKGZ. Tabaj je Romoliju povedal, da s tem odgovorom ni povsem zadovoljen, ker bi morali o zadevi razpravljati v občinskem svetu. Tabaj je župana vprašal tudi to, ali je voda v ul. del Carso res neoporečna, saj so menda cevi še vedno iz azbesta; Romoli je odgovoril, da bo preveril pri pristojnih organih. Bandelj je župana vprašal, kaj misli o podgorski poštni podružnici, ki jo nameravajo zapreti; tudi tokrat je Romoli obljubil, da se bo informiral. Peterin je predstavil vprašanje o še nedokončani cesti in krožišču v Štandrežu, pa tudi v ulici Diaz, o čemer je že bil govor, pa še o cesti, ki pelje do spomenika na Oslavju, ki bi jo bilo potrebno urediti vsaj ob bližnji obletnici prve svetovne vojne.
Jaz sem – že tretjič! – predstavila še vedno odprto vprašanje parkirišča za osnovno šolo v Pevmi; zdi se, da je prišlo do zavlačevanj in zamud zaradi formalnih napak pri prepisu pogodb. “Če boste še vztrajali, bo rešeno”, je odvrnil župan, jaz pa sem mu zagotovila, da bom še vztrajno trkala na ta vrata. Vprašala sem tudi, kako to, da občina ni vzela v poštev deželnega razpisa o doprinosu krajevnih uprav, da se omogoči širši dostop do dela in strokovnega napredovanja ter kvalifikacije ženskega dela za leto 2012; za projekte je bila na razpolago vsota 200.000 evrov, za posamezen projekt je bilo predvidenih do 25.000 evrov. O “enakih možnostih” se pri nas govori res malo; v prejšnji upravi je bila komisija sklicana le enkrat. Ker sem spet imenovana vanjo, se nameravam bolj aktivirati. Tudi zato sem že prvič posegla v to smer. Odbornica Silvana Romano mi je obljubila, da bo odgovorila pisno.
Tem vprašanjem po navadi sledijo tudi primerni odgovori oz. se nato kaj reši?
Meni so doslej vedno odgovarjali. Vedno sem namreč vložila tudi pisna dvojezična vprašanja in zahtevala pisne odgovore. Ti pa niso bili kaj posebno vzpodbudni: napisali so npr., da se kaj pač ne da izvesti iz teh ali onih, bolj ali manj tehničnih oz. prepričljivih razlogov. Nekaj pa je bilo pozitivnih rešitev.
Na zadnji seji občinskega sveta so bile tudi volitve predsednika sveta. Opozicija je predlagala, da bi to bil član iz njenih vrst, in sicer Rosa Tucci iz liste Gorizia e’ tua. Ta je prejela 12 glasov, Rinaldo Roldo, ki pripada listi Il Popolo di Gorizia – Romoli sindaco, jih je prejel 22 in je bil izvoljen za predsednika. Škoda, bila bi lepa poteza, ko bi opoziciji podelili to vlogo. Gre sicer za skoraj “tehnično” službo, predsednik občinskega sveta vodi seje in mora biti nekako nevtralen. Opozicija se je iz principa odrekla podpredsedstvu, zato smo se vzdržali.
Na isti seji smo izvolili tudi občinske predstavnike za odbor Trgovinske zbornice, kot to predvideva zakon 700 iz leta 1975. Izvoljeni so bili štirje predstavniki večine in dva iz opozicije. Veseli smo, da je eden od dveh Walter Bandelj.
Kaj pa pravi načelnik Demokratske stranke Giuseppe Cingolani?
V občinskem svetu se zelo lepo predstavlja. Pravi pa, da moramo biti čim bolj delavni.
Zmore povezovati sile opozicije?
Smo sicer šele na začetku, a po mojem to res ne bo lahko. Opozicija je namreč tako raznolika, da Demokratski stranki v bistvu ne dopušča, da bi prevzela vodilno vlogo. To je prišlo do izraza tudi pri obravnavi resolucije za zaščito avtonomije goriškega zdravstva, ki jo je prvi podpisal in predstavil Cingolani. Gaetano Valenti je predstavil zelo podobno resolucijo. Da bi iz obeh izdelali skupno, so se, ob kratki prekinitvi seje, sestali načelniki svetniških skupin. Prišlo je do nesoglasij tudi med opozicijo, ker so nekateri zahtevali, naj se še nadaljuje razprava v avli. Tu je nepričakovano posegel predstavnik večine Riccardo Stasi s predlogom, naj bi o resoluciji razpravljala komisija za zdravstvo; svetniki večine so glasovali za to rešitev. Tako smo izgubili še eno priložnost. Goriško zdravstvo je na udaru. Ko bi v občinskem svetu složno odobrili dokument, bi župan imel v rokah močno sporočilo, ki bi ga lahko predstavil deželni upravi. Tako pa nič. Škoda!
Občani imamo pogosto občutek, da Gorica zamuja pomembne priložnosti. Kakšno prihodnost lahko čakamo s tako upravo?
Mi lahko samo predlagamo in protestiramo. Največ, kar lahko dosežemo, je, da nam kakšno zamisel “ukradejo” in ponudijo z druge strani. Na dan vlečejo vedno stare “grehe”, za vse je kriv Brancati … In problemi ostajajo odprti. Travnik je bil očitno slabo obnovljen, dela z žičnico so ustavljena, nihče ne ve, zakaj. O tem nismo še nikoli razpravljali v občinskem svetu, to je tabu tema. Katastrofa! Problem so tudi parkirni prostori, ki jih je vedno manj. Trgovine umirajo.
Nimamo najlepših perspektiv. Gledati moramo sicer pozitivno in se še naprej truditi. Lepo bi bilo, da bi prišlo kaj več ljudi poslušat seje občinskega sveta, ki so javne. Da bi videli, kaj se na njih dogaja.
Župan se je hvalil, da je veliko prihranil, ker je bilo malo sej občinskega sveta, pa tudi s komisijami, saj nekatere niso bile nikdar sklicane. Po našem mnenju je bilo to zgrešeno. Izrazili smo našo pripravljenost se odreči sejnini, pa tudi to so zavrnili …
Je torej prav žalostno?
Ja, prav žalostno. Problem je, da gre vedno slabše, vedno več je hudih življenjskih problemov. Mesto trpi. Poudarjati moramo socialne težave, ki jih je veliko, pogledati, kako živijo naši ljudje. Mladi bežijo iz Gorice, ker tu nimajo perspektiv. Popolnoma so tudi izgubili zaupanje v politiko. To je hudo. Pomisliti moramo, kako jih spet zainteresirati zanjo.
Jeseni ne pričakujemo nič posebno novega ali dobrega. Marsikaj se bo morda poslabšalo, izgubljamo teren. Smo na prepihu, še zlasti kar se tiče zdravstva, pa tudi sodstva. Eno vleče drugo. Kot mesto pomenimo v deželi vedno manj. Občinska uprava se očitno ne zna postaviti. Sicer pa bomo mi ostali tam in še naprej vztrajali, dokler moremo z željo, da bi tir usmerili v pravo smer.
DD
