Nepozabni dan spomina na Goriškem
Na judovskem pokopališču v Rožni Dolini se je zbrala skupina slovenskih in italijanskih občanov
V nedeljo, 25. januarja, se je na judovskem pokopališču v Rožni Dolini v Novi Gorici zbrala skupina Slovencev in Italijanov, ki so skupaj z zgodovinarjem Renatom Podbersičem in predstavnikom goriške sinagoge Lorenzem Drasckom obhajali dan spomina. Podbersič in Drascek sta tudi avtorja nove dvojezične publikacije Kratka zgodovina judovstva na Goriškem – Breve storia degli ebrei a Gorizia, ki sta jo predstavila po vodenem ogledu judovskega pokopališča.
Gorica je eno od zelo redkih mest v Evropi, kjer je pokopališče postavljeno v eni državi in sinagoga v drugi. Tu je pokopanih več kot 900 Judov, med katerimi omenimo pisatelja Carla Michelstaedterja in veliko članov rodbine Morpurgo (Marpurger), katere ime izhaja iz nemškega poimenovanja za Maribor – Marburg. V 15. stoletju so namreč iz Maribora izgnali veliko Judov in ti so se zatekli na Goriško. V tistem času so bili goriški Judje že trdno zasidrani v mestnem življenju, čeprav so živeli v getu, najprej v predelu Kočevja pod gradom in potem od leta 1697 v ulici Ascoli pri cerkvi sv. Ivana. Goriški geto je bil odpravljen šele v času Ilirskih provinc, ko so Francozi leta 1812 ukinili določilo, ki je Judom nalagalo bivanje v odmaknjenem delu mesta.
Ob pokopališču v Rožni Dolini je mrliška kapela – v njej je še pred leti obratovala igralnica –, kjer je potekal, ko je še obstajala judovska skupnost v Gorici, judovski obred pred pokopom mrliča. V kapeli je še ohranjen originalni obredni umivalnik. Sedaj je kapela last krajevne skupnosti in v njej so prostori in dvorana, kjer občasno pripravljajo razstave o pretekli judovski skupnosti. Ob pokopališču teče potoček Vrtojbica, ki je za Jude simboliziral reko Jordan. Mrliča so po obredu na pokopališče pripeljali čez Vrtojbico, kar je simbolno pomenilo prehod iz zemeljskega v onstransko življenje.
Zadnji pogreb je bil tu leta 1947, ko je Gorica bila še pod zavezniško upravo. Ob smrti kakega goriškega Juda (v Gorici ni več judovske skupnosti, ostal je le kak posameznik), ga pokopljejo na judovskem pokopališču sredi polja v Gradišču ob Soči. Renato Podbersič je še povedal, da ravno potekajo pogajanja med judovsko tržaško skupnostjo in Novo Gorico, da bi bilo kapelo in pokopališče v Rožni Dolini možno zopet uporabljati za pokope. Zadnji judovski upravitelj, ki se je veliko potegoval, da bi to pokopališče ostalo urejeno in nedotaknjeno, čeprav ni bil rabin goriške sinagoge, je bil Jakob Rosenbaum. Poročen je bil s Slovenko Emo Smrtnik, doma iz Kojskega, ki je prestopila v judovsko vero in se odlično naučila hebrejščine.
Po drugi svetovni vojni leta 1947, ko so gradili Novo Gorico, je prišel ukaz, da se judovsko pokopališče uniči in nagrobniki uporabijo za tlakovanje ozemlja pod stavbami. Iz Komunistične partije iz Beograda pa je prišlo pismo, naj se pokopališče ohrani. Zvedelo se je, da je neki potomec rodbine Bolaffio, ki ima na pokopališču v Rožni Dolini svoje nagrobnike, prosil Juda Mošo Pijada, ki je bil član vrhovnega štaba in Titov prijatelj, naj izda ukaz in ustavi uničenje pokopališča. Lorenzo Drascek nam je na koncu še predstavil košer hrano, kar pomeni, da je bila strogo pripravljena po določenih postopkih in posebnih pravilih judovske tradicije.
