Maria Velikonja, nekdanja agentka FBI: “Dokler ne razčistimo s preteklostjo, bo razvoj države omejen”

POGOVOR Maria Velikonja o boleči družinski zgodbi in vztrajnem iskanju resnice

Upokojena odvetnica in nekdanja agentka ameriške zvezne policije FBI, Maria Velikonja iz Washingtona, je pred kratkim v angleščini in slovenščini izdala knjigo z naslovom Narte Velikonja: proces, usmrtitev, oprostilna sodba. Maria Velikonja se je rodila v Chicagu, vendar je na naše kraje posebej navezana, saj sta bila njena starša, Jože Velikonja in Matilda Rus Velikonja, v prvem povojnem desetletju profesorja na slovenskih šolah v Trstu. Njen ded, pisatelj Narte Velikonja, je bil, tako kot mnogi drugi v tistih burnih letih, žrtev krivice, saj so ga obsodili v enem izmed prvih povojnih montiranih procesov v Ljubljani. Nartejeva vnukinja se v pokoju veliko posveča naši polpretekli zgodovini.

Vpripravi ima serijo publikacij o povojnem obdobju, med njimi tudi zajetno knjigo o svojem očetu Jožetu Velikonji, čigar življenjska zgodba je še premalo poznana. V pogovoru nam je povedala marsikaj zanimivega o svoji delovni poti, prihodnjih izzivih in nastajanju publikacij.

Začeli bi prav s knjigo in zgodbo o dedu. Kako je prišlo do te publikacije? Je v ozadju dolga raziskovalna pot?

Pravzaprav pot do publikacije ni bila dolga. Knjiga je zagledala luč sveta kar hitro. Dolgo je trajalo pridobivanje ključnih sodnih dokumentov, ki smo jih že moj oče Jože in njegov brat Tine, nato pa še jaz dolgo iskali. Sama sem, ko sem bila v letih 1994–1997 v Haagu (Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije – ICTY), veliko iskala in spraševala o lokaciji teh sodnih spisov. Najprej pri prijatelju policaju v Sarajevu, ki je bil moja zveza, a so ga žal kasneje ubili; nato sem poskušala poiskati dokumente v Beogradu, kjer so mi povedali, da so bili menda na ministrstvu za obrambo, ki je bilo bombardirano, zato naj bi bili uničeni. Veliko sem govorila s srbskimi zvezami, a dobili nismo nič. Naposled se je zgodilo, da sem bila aprila na “ponedeljkovem večeru” Društva slovenskih izobražencev v Trstu na predstavitvi dveh obsežnih knjig dokumentov o dr. Albinu Šmajdu, ki sta ju pri Arhivu Republike Slovenije uredila dr. Mateja Jeraj in dr. Matevž Košir. Do mene je prišel arhivist, ker mu je Ivo Jevnikar povedal, da sem Nartejeva vnukinja, ter dejal, da so dobili zajetno dokumentacijo o tistem procesu. To je bilo 500 strani celotnega sodnega postopka proti enajstim obtožencem, ki niso bili med seboj povezani, a so bili vsi ustreljeni. Med njimi je bil stari oče Narte. Prebrala sem jih v enem dnevu. Bilo je grozno branje – dogajanje in podatki, o katerih v naši družini do takrat nismo ničesar vedeli. Na začetku sem razmišljala, da bi knjigo napisala in objavila le v angleščini, nato pa sem se odločila, da mora biti tudi v slovenščini. Knjiga je takoj dobila svojo obliko, saj je glavnina vsebine pravzaprav preslikava aktov sodnega procesa, kolikor zadevajo Narteja, in njihov prevod v angleščino, čemur sem dodala kontekst, uvod, epilog in nekaj komentarjev.

Kdaj in kako ste prvič izvedeli za zgodbo svojega dedka in dogajanja leta 1945? Ali se je v družini o tem govorilo?

Vedela sem, da je bil krivično umorjen, in vedela sem, da smo v ZDA, ker je bila naša družina proti komunizmu. V družinskem krogu se je govorilo o preteklosti, a nam mladim niso povedali nič podrobnega. Ko sem kot otrok vprašala očeta, kako je dedek umrl, se je razjokal, zato sem ta pogovor opustila. Težko mu je bilo. Babica, ki je bila vsako poletje z nami, prav tako ni nikoli spregovorila o tej temi. Kot mlada študentka sem bila pretežno daleč od doma, šele kasneje v univerzitetnih letih pa sem izvedela veliko več o kruti družinski usodi. O tem mi je podrobneje pripovedoval stric Tine, ki je živel v Ljubljani, posebno tista leta, ko sem bila na Balkanu in se občasno srečevala z njim; skupaj sva se vozila z vlakom, on me je večkrat spremljal na kraje, kot sta Kočevski rog in Huda Jama, in mi razlagal, kaj se je dogajalo v povojnih letih. Ko sem delala za ICTY, smo pogosto leteli v in iz Zagreba. Ko sem imela nedeljo prosto, sem šla z vlakom v Ljubljano. Stric Tine me je prišel iskat z avtom in me potem vozil po Sloveniji. Pokazal mi je kraje, kjer je mislil, da so množična grobišča.

Kako, mislite, je odkritje družinske zgodovine vplivalo na vašo osebnost in življenjske oz. delovne izbire? Kako se je začela vaša pot v svet dela?

Mislim, da je močno vplivalo. Duševno stanje očeta Jožeta zaradi krivice, storjene njegovemu očetu in celotni družini, smo izrazito občutili. Delo v ZDA se je začelo zgodaj, ker je treba izobraževanje plačati. Delati sem začela že pri petnajstih letih. Naša družina je bila družina glasbenikov, glasba je v njej vedno zasedala pomembno mesto. Jaz sem igrala flavto, brat pa je bil izredno nadarjen glasbenik. Imel je neverjeten posluh – če je enkrat slišal skladbo, jo je lahko ponovil. Jaz sem skladbo zaigrala takoj ob prvem branju not. Mislim, da je bila razlika med menoj in bratom razlog, da se nisem odločila za glasbeno kariero. Vsekakor sem že kot mlada dajala lekcije, igrala na koncertih z orkestrom, na porokah in drugih dogodkih, med drugim na odmevnem koncertu v Seattelski operni hiši. Ob tem sem opravljala tudi raznovrstna dela, npr. na kmetiji in med študijem na kolidžu tudi v knjižnici. Da sem lahko plačala šolnino za fakulteto, sem trenirala s svojo plavalno ekipo pet ur na dan in tekmovala na državnem nivoju. Vse to ob študiju.

Izbrala sem študij prava. Nisem imela interesa za ekonomsko in komercialno pravo, takoj sta me pritegnila kazenska veja in mednarodno kazensko pravo. Prvo delo na kolidžu je potekalo s sodnikom, delala sem v prestolnici zvezne države Washington kot pomočnica poslanca. Na univerzi sem s profesorjem veliko raziskovala pravne akte in še vedno pogosto učila glasbo. Po dveh letih pravne fakultete lahko začneš delo na sodišču kot javni tožilec. Drugi dan dela je bila moja mentorica premeščena, jaz pa sem ostala sama – kar naenkrat vržena v “realni svet”. Vse se je dogajalo zelo hitro. Pripravljati procese, dokumentacijo in akte mi je šlo kar dobro od rok, med procesom pa sem bila sproščena. Mislim, da je temu botrovala kratka gledališka izkušnja v otroštvu, ko smo z družino eno leto živeli v Veliki Britaniji in sem sodelovala v gledališki skupini. Na odru sem se počutila popolnoma sproščeno; verjetno bi me življenje, če bi ostala v Angliji, zaneslo na odrske deske.

Ker sem bila odvetnica in javni tožilec, me je FBI hitro povabil k sodelovanju. Prvič sem delo odklonila, ker mi je bilo moje delo všeč in ker nisem bila prepričana glede okolja v FBI, predvsem glede položaja žensk – v zvezni policiji je zelo nizek odstotek agentk, kar je povezano z intenzivnimi urniki, nošenjem pištole 24 ur na dan, delavnikom brez praznikov in prostih dni, saj si lahko tudi med počitnicami vpoklican na delo. Lahko si predstavljate, kakšen vpliv imajo te razmere na ustvarjanje družine. Kljub temu so me še nekajkrat kontaktirali in ponujali mesto; oče me je prepričal, naj ponudbo sprejmem, in naposled sem to storila. Moram priznati, da sem izbiro nekoliko tudi obžalovala, a vendar … No, tudi poročila sem se in z možem imava tri hčerke.

Delovna pot vas je privedla na ICTY …

Ja, res. Z motivacijskega vidika je bilo to najboljše delo, ki sem ga opravljala, in sem ga dobila prav zaradi svojega profila agentke FBI. Kasneje sem bila med najbolj kvalificiranimi za delo v Organizaciji združenih narodov, saj so iskali javne tožilce, ki dobro poznajo kazenski in civilni sistem, a žal je bilo takrat zaposlenih že preveč Američanov, njihovo število pa je bilo omejeno.

Delo na ICTY sem dobila zaradi predhodnih izkušenj kot tožilka pri preiskovanju spolnega nasilja, družinskega nasilja in krvoskrunstva. Začela sem kot preiskovalka zločinov, storjenih med razpadom nekdanje Jugoslavije, vključno z zločini med vojno v Bosni in širše na Balkanu, kot so genocid in zločini proti človečnosti. Med vojno v Bosni in na Hrvaškem sem v Haagu vodila ekipo mednarodnih preiskovalcev ter intervjuvala stotine žrtev. Pri svojem delu sem bila priča številnim zlorabam, pri katerih so bile žrtve pogosto civilistke in otroci, spolno nasilje nad njimi pa je bilo uporabljeno kot vojno orožje. Delali smo 16 ur na dan, sedem dni v tednu; delo je bilo zelo zahtevno in polno izzivov. Videla sem vojno v prvi osebi, delala s stotinami prič in žrtev ter spoznala, kako težko ali celo nemogoče je za nekatere spregovoriti o tako travmatičnih dogodkih.

Poslušanje in doživljanje vojnih prizorov spremeni človekovo življenje, kajne?

Ja, prvih šest mesecev sploh nisem spala in še danes ne spim veliko. Mislim, da se je nespečnost začela takrat in še danes neposredno vpliva na mojo psiho. Moji možgani so stalno aktivni, stalno premišljujem. Gotovo je to del travme, ki sem jo doživela na tem delovnem mestu.

Kako gledate na razvoj človekovih pravic danes – se stvari izboljšujejo ali nazadujejo?

Po pravici sem razočarana. Leta 1948 so si močno prizadevali, da bi se vzpostavile in zagotovile človekove pravice. Marsikaj je bilo narejenega, veliko pa bi se lahko še storilo. Ko delaš na področju mednarodnega prava, hitro spoznaš, da je njegovo uveljavljanje težko, saj ni globalne policijske sile ali suverene oblasti, ki bi kršitelje neposredno prisilila k spoštovanju določil, kot to velja za notranje pravo. Če država noče spoštovati mednarodnega prava, se veliko krivic sodno ne obravnava. Določene so kakšne sankcije in pri tem se konča. Zaradi tega sem precej razočarana. Žal mi je tudi, da ZDA niso ratificirale Rimskega statuta, ki je ustanovil ICC, in da ne priznavajo njegove pristojnosti nad svojimi državljani. To je hudo, saj imajo ZDA velik vpliv. Mislim, da žal nazadujemo in da ICTY ni privedel do širokega povezovanja med narodi, ki bi omogočilo nastanek nečesa boljšega od tega, kar vidimo danes.

Vrnimo se na vaše sedanje raziskovanje. Katere objave in projekti so v teku?

Trenutno imam v delu pet knjig. Pred zadnjo publikacijo o dedu sem objavila knjigo o delovanju tistih domobrancev in protikomunistov, ki so v obdobju druge svetovne vojne opravljali veliko dela za zaveznike in proti Nemcem. O tej zgodbi se še ne ve veliko, zato sem si želela napisati knjigo.

Knjiga o mojem očetu je daljša zgodba. Že 15 let zbiram in urejam ves material. Leta 2008 sem ga začela intervjuvati; od takrat sem veliko raziskovala in brala o za slovenski narod kočljivem obdobju vojne in revolucije. Sem zelo hitra bralka, v dobi digitalizacije je marsikatero čtivo z lahkoto dostopno. Oče je želel, da napišem knjigo o njem in njegovem delovanju med drugo svetovno vojno, da bi osvetlila njegovo zgodbo in podobne usode drugih ljudi iz tistega časa. Marsikdo v ZDA ne razume razmer tistega obdobja; publikacija je tudi intelektualni izziv za ameriške profesorje, ki so bili pod vplivom UDBE in so zgodovino predstavljali enostransko. Oče je v svoji profesorski karieri močno občutil te pritiske, zelo težko je bilo zagovarjati drugačne poglede od prevladujočih. Še leta 1989 so mu grozili s smrtjo. V ZDA žal ne jemljejo resno jugoslovanskega komunizma; bolj so seznanjeni s sovjetskim komunizmom in nacističnimi zločini.

Zgodovinarji v ZDA včasih ne razumejo, zakaj izdajam te publikacije in toliko raziskujem. Bistvo ni knjiga o očetu, temveč bi rada z njo spremenila napačno zgodovinsko interpretacijo, ki je bila načrtno enostranska. Publikacija o očetu bo še nekoliko počakala z izidom, ravno tako načrti glede knjig o izkušnjah na Balkanu, saj bom prej objavila še dve knjigi o razmerah v vojnem času in slednjega umestila v širši kontekst. Knjigi bosta referenčni, nanju se bom lahko sklicevala (in drugi tudi) v nadaljnjih publikacijah.

Vse to je pripeljalo tudi do vodenja skupin Američanov po zgodovinskih krajih po Sloveniji. Letos oktobra sem prvič spremljala skupino 25 udeležencev po krajih, kjer so med drugo svetovno vojno in po njej zaradi nasilja okupatorjev in lastnih rojakov trpeli Slovenci. Poučni izlet je bil uspešen, v načrtu pa že imam naslednjega. Načrtujem enodnevne izlete iz Ljubljane do množičnih grobišč. Izlete bi rada približala tudi študentom iz ZDA, ki študirajo zgodovino teh krajev, a to moram opraviti sama, saj so bili nekateri profesorji, ki so še danes aktivni, pod vplivom UDBE. In tudi vem, kdo so. Njim ne bo nikoli prišlo na misel spremeniti pogled na to obdobje in priznati krivice. Gre za študente, ki bi prišli sem, da bi z lastnimi očmi videli, kaj se je dogajalo – ne samo tragično revolucionarno tragedijo, ampak tudi fašizem; obiskali smo italijanska taborišča, Bazovico, Rižarno v Trstu itd. Vse je del tragičnega obdobja. Nekateri profesorji, zgodovinarji in izvedenci bi še danes radi zamolčali to žalostno plat slovenske zgodovine. To je nedopustno, to ni demokracija. Ker problem vztraja še danes, ga je nujno spremeniti. Treba je obsoditi vse totalitarizme; dokler tega Slovenija ne stori, se ne bo razvijala kot demokratična država. Če se ne razčisti z lastno zgodovino, nastaja notranji razkol in obstaja tveganje, da se napake ali krivice ponovijo. Vse, kar je nerazčiščeno, se prenaša v naslednje generacije.