Luč in mir ob rojstvu v sveti noči

Piše: Primož Krečič

Božič 2022 (1)

Angeli so predstavili božični dogodek pastirjem: “Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod” (Lk 2,11). Izaija je napovedal luč in rešitev iz stiske: “Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasvetila luč.” (Iz 9,1) Temu sledi napoved otroka: “Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan.” (Iz 9,6) Oznanilo svete noči je, da je Božji otrok rojen za nas. To je oznanilo nove Božje prisotnosti v svetu. Kakor je sedemsto let pred Jezusovim rojstvom prerok napovedal skrivnost tega otroka, tako nagovarja tudi hrepenenje današnjih ljudi, da sredi sveta, ki je brez odgovora in rešitve, iščemo njega, ki kaže pot in prinaša svetlobo. Ta izžareva Boga, ker je njegov učlovečeni Sin. Ob njem je Bog z nami in nam prinaša mir.

Rojstvo in otrok

V središču Božiča je otrok in rojstvo. To je najlepše, kar si lahko želimo in pričakujemo. Sredi dolge, temne noči se je rodil Božji otrok. Zato je ta noč polna veselja in življenja. Vsa pozornost je usmerjena v otroka in v uboge starše, ki so ob mnogih težavah poskrbeli za vsaj malo dostojno rojstvo in zavetje. Vsako rojstvo prinaša veselo sporočilo, da je življenje in upanje, da Bog ni pozabil na človeštvo, ki sodeluje z njegovo milostjo in darom.

Jezusovo rojstvo je bilo kot vsako človeško rojstvo, obenem pa posebno, ker je bilo rojstvo učlovečenega Božjega Sina. To sta vedela Marija in Jožef, spoznavali so pastirji in drugi obiskovalci, modri z Vzhoda. S tem na videz vsakdanjim dejanjem se je spremenil tek sveta. Bog se je v otroku približal človeštvu kot novorojeni otrok, česar si ne moremo niti misliti in predstavljati. Prineslo je veselje, čeprav bolj duhovnega značaja, ker je bilo vse tako nenavadno, skromno, najbolj nujno, oddaljeno od velikega sveta. Fausti pravi, da je to skrivnost Božje ljubezni, ki se ničesar ne boji in se približa v vsako majhnost, poniža se, da more doseči tistega, ki ga ljubi.

Zapis o božičnem dogodku

Evangelist Luka je zapisal, da je Marija rodila sina, prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ko so se dopolnili dnevi njenega poroda. (Lk 2,6-7) Tudi angeli so pokazali na znamenje rojstva Božjega Sina: “To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.” (Lk 2, 12)

Jezus se je rodil v globoki božični noči, ko so se dopolnili dnevi Marijinega pričakovanja. Bil je prvorojenec, ne samo v tej družini, ampak tudi pred vsemi stvarmi (Kol 1,15), prvorojenec med mnogimi brati (Rim 8,29), ki bodo v njem postali Božji sinovi.

Že od 2. stoletja obstaja izročilo, da se je Jezus rodil v pastirski jami, v zavetišču za drobnico. Evina tragika je bila, da je rojevala za smrt. Videla je umirati svoja otroka. Tudi Marija je rodila sina, ki bo moral umreti in biti položen v grob. Življenje in smrt sta skupaj navzoča, prav tako greh in odrešenje, vendar je v še tako veliki tragiki vedno svetla pot izhoda. Votlina rojstva je temačen kraj, v katerem se je pojavila luč. Po premagani žalosti bo obnovljen rajski mir, kar je namen učlovečenja. Zlasti vzhodna duhovna tradicija izpostavlja povezanost dveh jam: pastirske pri rojstvu in groba, v katerega je bil položen po kruti smrti. Ikone kažejo, da se je Jezus rodil v grobu. S tem želijo povezati oznanilo svete noči Jezusovega rojstva z oznanilom Velike noči: Gospod je zares vstal, aleluja!

Marija je povila otroka v plenice in ga položila v jasli. Očitno ni imela pomoči, zato ga je sama povila v plenice. Fausti pravi, da to pomeni, da Bog potrebuje človeka. Bog, ki se je učlovečil in postal človeški otrok, je zaupan v roke njegovih staršev, v njihovo skrb in ljubezen. Prvič je slišala tega otroka in se ga dotaknila. Tudi verniki se v božičnem praznovanju dotaknemo tega otroka, ga slišimo in častimo. Plenice namigujejo na človeško minljivost, ob koncu življenja bo zavit v mrtvaški prt.

Marija je položila Jezusa v jasli, kjer se je hranila živina. Jasli spominjajo na živali, ki se tam hranijo, da preživijo in ostanejo pri življenju. Živali se oddaljujejo od jasli in se zopet vrnejo, ko imajo potrebo. Ko se človek prepusti nagonom, se vedno znova vrača k svoji hrani za preživetje. Odvisen je od strasti in grehov. Hoče vzeti življenje in ga imeti le zase. Upa, da bo dosegel raj brez Boga. Zato ne postane nekdo, ampak predmet. Z grehom se vedno bolj pogreza v svojo nemoč in črnogledost. Same jasli ne dajo trajnega življenja. Zato se je Bog rodil v jaslih in prišel človeku naproti, kjer se je zaplezal in izgubil. Bog pride tja, kamor se človek ponovno vrača v svoji lakoti in nemoči. V jaslih se srečamo z njim, ki je kruh angelov in življenje človeštva. Pri zadnji večerji se je razdal kot hrana ljubezni za učence. Jezus je položen na slamo, da bo kruh življenja v sveti evharistiji. Iz odnosa z Jezusom moremo živeti in premagati minljivost. Jezus je rekel, da kdor bo jedel hrano njegove žrtve, bo živel vekomaj. (Jn 6,51) 

Zapis in sporočilo o Jezusovem rojstvu razkriva, kako je Bog ob prihodu na svet potreboval človeško ljubezen in jo je našel, čeprav v preprostosti, nemoči in uboštvu. Deležen je bil gostoljubja, kot ga potrebuje vsak prihajajoči otrok. Kdor ima oči odprte za njegovo skrivnost in ljubezen, ga bo spoznal kot najdražjega gosta, počastil ga bo in sprejel v svoje življenje. Fausti pravi, da je to skromnost Božje ljubezni, ki se ničesar ne boji in se približa v vsako majhnost, poniža se, da se more skloniti to tistega, ki ga ljubi. Ob tem se evangelist Luka trudi predstaviti Jezusa kot podobo nevidnega Boga (Kol 1,15), v katerem se je razodela Božja slava.

/ dalje

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme