Poslovil se je “svojevrstni in edinstveni” Lucijan Mozetič

Mirensko slovo od “pol Goričana, pol Amerikanca”, ki je v sebi nosil gejzir dobrote

G. Lucijan Mozetič, ki se je 24. aprila, na svoj 90. rojstni dan, poslovil od tega sveta, je bil “svojevrsten in edinstven človek, poln dobrote”. To je 28. aprila v homiliji pri maši zadušnici v cerkvi sv. Jurija v Mirnu večkrat poudaril g. Mel Kovic. Od tega sveta je odšel dan po prazniku mirenskega farnega zavetnika sv. Jurija, sredi velikonočnega časa, ko se po vsem svetu še razlega oznanilo, da je Kristus vstal. “Smrt ni konec, je nov začetek večnega in polnejšega življenja, ki nam ga Gospod obljublja v nebeškem kraljestvu. To je naše upanje.” V tem upanju je živel in delal tudi “naš Lučko”, je dejal g. Kovic. “Kjerkoli po svetu je bil, povsod je bil pripravljen in zvest služabnik. Služil je Cerkvi po vsem svetu, še zlasti domačim občestvom slovenskih zdomcev, ki so živeli v ljubezni do zemeljske domovine in v upanju v nebeško.” Bil je “brez dvoma markantna osebnost, svojevrsten in edinstven. Puščal je sled. In težko si šel mimo, ne da bi ga opazil.” Bil je “kakor gejzir, poln dobrote, ki je velikokrat z vso silo bruhala iz njega, včasih na načine, ki bi jih človek ne pričakoval”. Ta dobrota se je odražala tudi v njegovi veliki skrbi za domačo cerkev in obe podružnici. Veliko je dal na “ohranjanje velikega zaklada domače kulturne dediščine”, kar se kaže v obnovljenem križevem potu, banderah, svečnikih, križih, večnih lučkah, duhovniških in ministrantskih oblekah, ragljah in marsičem, kar krasi mirensko župnijsko cerkev, “katere prvi sosed je bil”. Bil je “človek, ki je v življenju veliko doživel in storil, ki je videl velik del sveta, in vendar se je na koncu vrnil domov, v domači kraj, kjer je – kakor po vsem svetu – vestno in na svoj način služil Bogu in Cerkvi”. Velik dobrotnik je bil tudi mnogim duhovnikom. Spominjali se ga bodo “po dobrem in lepem. In tega ni malo.” Tudi g. Ciril Cej, glavni mašnik, je uvodoma dejal, da se župnija Miren poslavlja od velikega dobrotnika, ki ji je pokojni g. Lucijan veliko prispeval, “da je ta župnijska cerkev tako lepa in lepo urejena”.

Pri obredu, ki ga je ob odličnem orglanju g. Mirka Butkoviča spremljal župnijski zbor, sta bila prisotna tudi msgr. Renato Podbersič in msgr. Karlo Bolčina. Lučko Mozetič je bil namreč dobro poznan tudi v Gorici in širše v zamejstvu. Rad je obiskoval naše prireditve, koncerte in druga srečanja, pa tudi študijske dneve Draga. Kot sodelavec Goriške Mohorjeve družbe je med rojaki v Kanadi prodajal mohorjevke. Na poseben način mu je bila blizu Kobalova knjiga Svetovni popotnik pripoveduje, ki je izšla natanko pred 50 leti. To in drugo nam je rad pripovedoval, ko je tudi zadnja leta občasno prihajal na obisk v uredništvo Novega glasa. Videti je bilo, da je več desetletij živel na oni strani luže, od časa do časa je uporabljal kakšno angleško besedo. Z neprikritim ponosom je z nasmeškom dobrohotnega svetovljana rad dejal: “Sem pol Goričan, pol Amerikanc.” Zvesto nas je obveščal, ko je na Mirenskem Gradu umrl kak lazarist. Rad je obujal spomine na osebe, ki so v naših krogih delovale v preteklosti, še na Placuti. Pa tudi krajšega obdobja, ko je bil zaposlen v Katoliški knjigarni. Na nas in naš tednik je bil navezan, redno je spremljal naše delo. V zadnjih mesecih je nekajkrat klical v uredništvo in povedal, da je zaradi zdravstvenih težav nazadnje pristal v domu za ostarele. “Mi manjka Gorica, mi manjkajo koncerti, predavanja … Brutta la vecchiaia (sl. grda starost) …” Dva tedna pred smrtjo je še zadnjič klical in povedal, da bo 24. aprila praznoval 90 let. Naročil mi je: “Gospod Devetak, zapišite, da bodo ljudje vedeli, da Lučko je še živ! Je v domu in 24. aprila bo praznoval.”

V velikonočnem upanju vemo, da je res živ. Tudi pri nas bo ostal živ spomin na “našega Lučkota”, svojevrstnega in edinstvenega gospoda, polnega dobrote.