Ljuba Smotlak (1930–2025)

In memoriam

V visoki starosti 95 let se je v teh dneh poslovila učiteljica, kulturna delavka, skavtska voditeljica in zborovodkinja Ljuba Smotlak. Svojih otrok ni imela, zato je vse svoje moči v življenju posvetila šoli in učencem; tudi v prostem času je zbirala mladino ali na skavtskih sestankih ali v župniji ali v mladinskem zboru Slovenski šopek, s katerim je dosegala velike uspehe in priznanja ter leta 1980 celo izdala ploščo LP z naslovom Ob šopku šopek je pripet.

Doma je bila v Mačkoljah, kjer je vse življenje živela, učila pa je tudi v bližnjih vaseh, v Boljuncu, Dolini, na Plavjah, Žavljah in Škofijah. Četrta od desetih otrok je začela že zgodaj skrbeti za mlajše brate in sestre in je tako pomagala mami, ki je pred koncem vojne ostala vdova, potem ko so očeta partizani odpeljali neznano kam in se ni več vrnil domov.

Po vojni se je vpisala na novoustanovljeno slovensko učiteljišče v Trstu in je bila med prvimi maturanti. Imela je odličen posluh, tudi dober glas in je zelo rada pela. Poznala je vse domače, narodne pesmi, tudi venčke, in cerkvene pesmi, ker je rada sodelovala z župnijo, ko je tam služboval g. Stanko Janežič ali pozneje g. Jakomin in drugi. Konec petdesetih let je bila soustanoviteljica slovenskih tržaških skavtinj, saj je bil v sosednjem Boljuncu za župnika g. Lojze Župančič. Kasneje je skrbela za razne skupine v Bregu, dokler niso njenega dela prevzele mlajše. A še potem je rada hodila na skavtske tabore najmlajših pomagat v kuhinjo. Pohvalila se je, da je imela za sabo 25 skavtskih taborov.

Pri pedagoškem delu se je izpopolnjevala v Ljubljani in Kopru, tako da je lahko v zadnjih službenih letih poučevala didaktične vaje na pedagoškem liceju A. M. Slomška v Trstu. A delo v razredu ji je vedno ponujalo različne možnosti širšega udejstvovanja: na Radiu Trst A je več let sodelovala pri oddajah Radio za šole in je bila tudi koordinatorka za tržaške šole. Tudi v strokovne pedagoške revije je prispevala svoje članke. Sodelovala je pri sestavi odličnega učbenika za prvi razred Čebelica. Pisala je prizorčke za šolske potrebe in marsikaterega tudi objavila v otroški reviji Pastirček, s katerim je sodelovala.

Pri svojem delu je spoznala kolegice na Goriškem in Koroškem ter z njimi gojila stike. Pomagala je tudi pri ustanavljanju koroških in goriških skavtinj. Z Vero Lozej sta se vsak teden vozili v Gorico na sestanke, dokler ni tam steklo samostojno delo.

Nenazadnje pa je treba omeniti še njeno dragoceno publicistično delo. Izdala je dve domoznanski knjigi, Sprehodi po Trstu in Na robu Istre, ter zbrala obsežno etnografsko gradivo o rodni vasi Mačkolje. Tudi zato in seveda za svoje zasluge na vzgojnem področju je leta 2015 prejela nagrado Nadje Maganja.