Šarotar v Trstu predstavil svoja Počivališča na poti

Tretjega februarja se je v Tržaškem knjižnem središču odvijalo zanimivo in doživeto srečanje, protagonist katerega je bil pisatelj, pesnik, scenarist in prevajalec Dušan Šarotar. Z njim se je na večeru, ki ga je Slovenski klub priredil v sodelovanju z Založbo Pivec in TKS, pogovarjala časnikarka Poljanka Dolhar.

Avtor več kot dvajsetih knjig je spregovoril o svojem zadnjem delu z naslovom Počivališča na poti. Večer so si organizatorji omislili, da bi počastili spomin na Marka Sosiča, ki nas je zapustil pred petimi leti. Šarotar je Sosiču, s katerim je bil stanovsko in prijateljsko povezan, poklonil pisni sestavek, ki ga je ob tej priložnosti prebral.

Knjiga s črno-belimi fotografijami vsebuje pet popotnih esejev. V Prekmurju rojeni avtor v njih pripoveduje o srečanjih, potovanjih, pisanju in spominjanju. Šarotar piše v ritmu tistih, “ki hodijo peš”. Rad se spominja občutkov, ki so ga spremljali denimo v otroštvu, ko se je s starši vozil na morje 36 ur. “Živimo v svetu, ki je čedalje hitrejši in nas sili k temu, da moramo čim prej in čim več doživeti … Jaz se pa rad predajam tišini in ustavljam.” Ob postajališčih je zanj pomemben tudi pogovor s tistimi, s katerimi “je nekoč hodil” in jih sedaj ni več: “Gre za dialoge, ki so lahko zelo pomirjujoči,” je obrazložil.

O pesnikovanju je gost večera dejal, da predstavlja “način bivanja”, in dodal, da je, če nekoliko drugače pogledamo, poezija navsezadnje “to, kar od neke dobe ostane, kar se je stisnilo v izkušnjo”.

Avtor je dalje ugotavljal, da je besedno ustvarjanje, ki zaobjema sanjsko razsežnost (pi-sanje), “veščina o tem, kako odpirati, kar je nevidno, skrito in večno”. Za Šarotarja je vsako pisanje “oblika žalovanja” in je prepričan, da se tisto, kar je najbolj boleče, prenaša iz roda v rod. Od vedno so v skupnostih travme zdravili ljudski pripovedovalci, vrači in pesniki. 

Na svoji pisateljski poti je avtor začel pripovedovati o izkušnji holokavsta, saj so njegove prednike (Šarotarjev ded je bil član judovske skupnosti) umorili v Auschwitzu. Leta 2007 je objavil knjigo, v kateri je predstavil tragedijo prekmurskih Judov.

V Trstu predstavljena knjiga opisuje veliko krajev, mest in otokov ter bralca popelje po trgih in ulicah. “Književnost naredi mesto, v katerem se dogaja določena zgodba, bolj resnično: prikaže to, kar se v njem vidi in tudi tisto, kar se v njem ne vidi,” je opozoril avtor. V končnici srečanja je pogovor stekel o pomenu besed dom, ki je zanj tam, kjer je družina, in domovina, ki je sestavljena iz dveh besed.