L kot LEPOTA 3
Vračamo se k enemu od začetnih izhodišč našega razmišljanja o lepoti in se sprašujemo, če je lepota nekaj objektivnega oz. obče veljavnega, ali ne. Tu se lahko lomijo kopja, kot se je meni zgodilo, pa ne enkrat, a se žal v resnici to ne dogaja prav pogosto. Dam primer. Nekdo naredi neko novo arhitekturno stvaritev, zadevo objavijo, potem pa pride do številnih mnenj, mnenja pa imajo približno enako vrednost. Eden bo rekel, da mu je všeč, eden, da mu ni, kdo bo celo zbral pogum, da bo rekel, da je tisto grdo. Bog pa varuj, da bi si kdo drznil nekoga vprašati, kakšni so objektivni razlogi, da je tista stvaritev lepa, ker hitro pride do bliska, gromov in toče. Da bi tako odgovorili na vprašanje, ali je lepota nekaj objektivnega, bi tako lahko zgolj opazovali svet, ki nas obdaja, pa ocenili stopnjo občutljivosti za lepo, ki jo ljudje imajo, ne toliko sami po sebi, temveč zaradi tega, ker medijski vpliv in prevladujoča kultura nam vsem nekaj vsiljujeta. Če začnemo pri glasbi, lahko pomislimo na tisto, kar nam polni ušesa po radiu, po nakupovalnih središčih, drugih javnih prostorih, na televiziji… Lahko tudi pomislimo na podobe, ki jih imamo neprestano pred očmi na istih mestih, pa še na “jumbo” plakatih, kjer je na pretek takšne in drugačne golote, seksualnih sporočil in še česa. Treba je tudi reči, da smo ljudje dandanes zaprti v neki splošni masovni egoizem, po katerem nič kaj ne skušamo gledati onkraj ali izven sebe, temveč iščemo le tisto, kar koristi nam samim, še to pa v zelo utilitarističnem in ekspresnem smislu (da mora namreč biti takoj oz. bi že moralo biti včeraj). Ljudje smo morda izgubili vero v lepoto zato, ker smo izgubili vero v ideal ali v ideale, kar pravzaprav pomeni, da smo izgubili vero v presežno. Nekako smo prisiljeni misliti, da je naš svet svet apetitov. Tako torej nekaj nima nobene vrednosti, če ni koristno – to je vse. Kakšna pa je korist lepote kot take? Toda, potem bi se lahko vprašali tudi po tem, kakšna je korist ljubezni ali prijateljstva. Zašli smo torej v utilitarizem, ki je le eno od področij širšega gibanja, ki nosi ime modernizem. Ameriški arhitekt je tako dal glas modernistom, ko je trdil, da je oblika odvisna od funkcije, namena, namembnosti. Z drugimi besedami – treba je nehati misliti na to, kakšen je izgled neke stavbe, saj je zlasti in predvsem važno to, čemu služi. Temu se je še kako podleglo tudi v cerkvenih krogih, kar je vsem na očeh, a se ne bomo preveč ob tem zaustavljali. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Andrej Vončina
Preberi tudi
Kristjani in družba
Kristjani in družba
