Križev pot, posvečen Beneškim Slovencem
Za prireditev, ki je prejšnjo soboto v čedajsko cerkev Santa Maria dei Battuti privabila številno občinstvo, bi lahko rekli, da se v njej prepletata Kristusovo trpljenje in trpljenje naroda, ki kljubuje hudi preteklosti, pritiskom in revščini. Tretja komponenta tega Križevega pota, postavljenega v sodobni svet, pa je narava. Kajti ravno svojevrstna upodobitev “via crucis” slikarja Luigija Moderiana, kjer Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje poosebljajo polomljena drevesa v dneh, ko je leta 2014 Karnajsko dolino prizadel žledolom, je bila nekak uvod v ambiciozen projekt.
Izvirna ideja sega ravno v čas žledoloma, ko sta priznanega slikarja Luigija Moderianija, po rodu iz Plestišč, tako globoko pretresli ranjena narava in povsem spremenjena, obubožana pokrajina, da si je zamislil in upodobil križev pot, pri katerem prizori polomljenih dreves ponazarjajo vseh petnajst postaj Kristusovega trpljenja. Slikarjev prijatelj, nedavno preminuli kulturni delavec Viljem Černo, je v slikah našel seme za širši projekt, katerega končne izvedbe žal ni dočakal. Gre za projekt ob petdesetletnici dela Centra za kulturne raziskave Bardo, za Križev pot, posvečen Beneškim Slovencem.
Po uvodnih pozdravih predstavnice Kulturnega društva Ivan Trinko in čedajske občine, ki je tudi pokroviteljica razstave in kulturnega dogodka, je svoj projekt opisal avtor grafičnih upodobitev, slikar Luigi Moderiano. Prisotnim je na kratko orisal tragične posledice žledoloma, ki je Tersko in Karnajsko dolino prizadel v enaki meri kot potres izpred štiridesetih let. Ta je namreč porušil vasi, žledolom pa je smrtno ranil gozdove, s katerimi so ljudje teh krajev čustveno in ekonomsko tesno povezani. Fabio Feruglio, ki je avtor glasbenih vložkov, je poudaril, da si je zborovski prikaz križevega pota zamislil kot prispodobo trpljenja in boja naroda, ki je bil dolgo teptan, ustrahovan in skoraj dokončno izbrisan. Ampak tako kot Jezus, ki vstane iz groba, tudi Benečija trdno nadaljuje na svoji poti. Ni slučaj, da so bile kot naslov uprizoritve izbrane ravno Jezusove besede Eloi, Eloi, lema, sabahtani? (moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil) , ki jih je Kristus izrekel v stari aramejščini, jeziku, ki ga ni tedaj govoril skoraj nihče več in ga njegovi mučitelji niso razumeli. Tako nekako kot Beneški Slovenci, ki s pogumom in spoštovanjem ohranjajo svoje narečje.
Knjigo, za katero je spremno besedo in vezne tekste napisal barski župnik Renzo Calligaro, je občinstvu predstavil zgodovinar in publicist Giorgio Banchig, ki je tiskano verzijo križevega pota, posvečenega Beneškim Slovecem, obogatil z življenjepisi petnajstih duhovnikov iz Karnajske, Terske in Nediških dolin. Izbral jih je, ker so s svojim pogumom in požrtvovalnostjo podprli boj Benečanov. V najtežjih trenutkih, ko so se morali zaradi svojih narodoljubnih in svobodomiselnih idej spopasti s cerkveno in posvetno oblastjo, so tako kot umirajoči Jezus zavpili v nebo “Eloi, Eloi, lema, sabahtani”? V Banchigevih odlomkih se tako seznanimo z dokaj pozabljenimi odtenki beneške zgodovine in s številnimi duhovniki, ki so v teh krajih odigrali pomembno vlogo rodoljubov in podpornikov vsestransko zatiranega ljudstva. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Suzi Pertot: Čedajska cerkev Santa Maria dei Battuti / Ganljiva prireditevPreberi tudi
