Krize sedanjega časa
Živimo v času, ki ga zaznamujejo najrazličnejše krize. Ena od njih je tudi kriza v Cerkvi. Izhod iz nje bi lahko začeli z Jezusovim stavkom: “Prodaj vse, kar imaš, in mi sledi!” To pomeni: “Pusti ob strani gotovost in se sprijazni z revščino, ki te spremlja na poti v nov začetek!”
Duh časa (Nemci pravijo Zeitgeist) je govorica sodobnega časa. Znaki časa pa so znaki Božje govorice po dogodkih, ki se odvijajo v sedanjosti. Na eni strani nas obdaja nekritično prilagajanje času, v katerem smo, na drugi strani pa obstaja razmišljujoči ali celo kontemplativni pristop do sedanjega časa, ki je v ponižnem poslušanju in razločevanju dogodkov.
V krizi vedno nekaj umre, krize velikokrat pomenijo prehod skozi temo, to je nekakšen tunel v naši vsakdanjosti. Spreobrnjenja pri posameznikih, kot tudi cerkvene reforme, so del “večnega vstajenja”. Latinci temu pravijo ressurectio continua. Skrivnost križa in Jezusovega vstajenja se ohranja skozi zgodovino Cerkve. Vstajenje ni nekaj, kar ima sodobna govorica za ceneni happy end, to ni oživljanje preteklosti ali prehod na stare čase. Vstajenje je iskreno spoznanje stanja, ki prekaša naša pričakovanja.
Razumeti sedanji čas skozi vstajenjsko skrivnost pomeni, da se določene strukture v okolju, pa tudi v Cerkvi, ne morejo vrniti, ker so enostavno mrtve. Naloga Cerkve je bila in bo iskati vstalega Zveličarja izven zaprek, ki jih je naredil čas, zato mora Cerkev te zapreke najprej spoznati in jih tudi premagati.
Procesa sekularizacije v krščanstvu, ki ga je svet zahodne civilizacije poln, ni konec. Potrebna bogloboka transformacija krščanstva, ki bo vodila v novo dobo. To je korak na poti k zrelemu krščanstvu. Krščanska dinamika temelji na utelešenju, ki se je v toku zgodovine razvijalo v inkulturaciji ali utelešenju z živo kulturo. Glavna naloga Cerkve je v evangelizaciji, ki bi bila površinska brez inkulturacije. Pri nas se je vera znašla v vlogi brezdomca, zato sedanji iskalci vere pri zahodnem človeku iščejo nove oblike verskega samoizražanja. Krščanska vera ne more svobodno dihati v ozkem krogu svetovnega nazora ali neke ideologije. Treba jo je osvoboditi teh oblik na isti način, kot se je sv. Pavel osvobodil vezi vere ene od judovskih sekt.
Iz zgodovine Cerkve vemo, da je na žalost v okolju, kjer cerkveno vodstvo ni pravočasno spoznalo prehoda iz agrarne v industrijsko obliko življenja, Cerkev izgubila delavstvo. Ko se je v začetku 19. in v 20. stoletju Cerkev napačno odzvala na spremembe v kulturi, znanosti in filozofiji, je izgubila izobražence. Ko je Cerkev na podoben način okrog leta 1968 odgovorila na kulturno revolucijo, posebej še na seksualno revolucijo in obnašanje tedanje mlajše generacije, je prav tako izgubila velik del mladih. V sedanjem času pa Cerkvi grozi še ena nevarnost, to je problem vloge žensk. Če ne bo Cerkev ponovno ovrednotila potrebe in pomena ženske populacije v Cerkvi in ji dala nove vloge, bo velika večina žensk Cerkvi pokazala hrbet in bodo odšle tja, kjer so ovrednotene. Je mogoče razmišljanje za koga preveč pesimistično? Mogoče res za tistega, ki še ni dojel vloge Cerkve v sedanjem času.
Pripomnimo, da je drugi vatikanski koncil naredil velik korak na poti Cerkve iz ene v drugo obliko, to je na poti med katolicizmom in krščanstvom. Pred koncilom se je veliko poudarjala statična oblika Cerkve, ki je izgledala kot dobro zgrajena hiša, obdana z dobrim in slabim. V ospredju je bil in je – danes še marsikje – ideološki katolicizem, ki je pri nas v zamejstvu še vedno zasidran ponekod po katoliških društvih, prav zato se dobro in slabo marsikje sploh ne upošteva, saj je v takšnih primerih Bog na zadnjem mestu. Cerkev je živi organizem, v katerem je Bog vse v vsem in je na vrhu lestvice naših duhovnih vrednot. Pozabljamo, da je drugi vatikanski koncil močno poudaril dinamično spoznanje Cerkve. Zato verno Božje ljudstvo v zgodovini človeštva potuje odrešenju naproti s Cerkvijo, ne mimo nje, kot se na žalost še vedno dogaja marsikje v našem ljubem zamejstvu.
