Krik “vpijočega v puščavi” po človeku in človečnosti
V tržaškem Kulturnem domu zadnja gledališka predstava v letošnji abonmajski sezoni SSG za Gorico
Ob 100-letnici smrti Srečka Kosovela (1904-1926), upornega, premočrtnega, vizionarskega pesnika, rojenega v Tomaju, na kamnitih, trdnih kraških, od burje prevetrenih tleh, si še posebno v njegovem rojstnem kraju sledijo različni pomembni dogodki in spominske prireditve. Njegovo žuborečo, kritično razmišljujočo pesniško ustvarjalnost so želeli ovrednotiti tudi ustvarjalci predstave Vlak št. 123 v bodočnost v Slovenskem stalnem gledališču. Naslov je povzet po Kosovelovem zapisu v istoimenski beležnici, ker po mnenju Mateje Kralj, ene izmed piscev scenarija,“ je ta sintagma na eni strani prispodoba neusmiljenega drvenja sodobne družbe v razvoj in pohlep, na drugi strani pa simbolizira možnost novega začetka, torej možnost, da se človek zave odgovornosti do narave, sebe, sočloveka, družbe in sveta”.
V sodelovanju s Kosovelovin domom Sežana, Kulturnim centrom Krasa, je nastala izpovedno zelo močna predstava, ki je kraško premiero doživela ob pesnikovi 120-letnici rojstva, 18. marca 2024. V Kulturnem domu v Trstu pa je bila na sporedu od 15. do 18. maja 2026, ob 100-letnici njegove smrti. Zadnjo ponovitev so si ogledali tudi goriški abonenti, ker zaradi tehničnih razlogov izrazita, svojevrstna predstava ni mogla priti v goste v Gorico.
Poleg že omenjene Mateje Kralj je soavtor scenarija Rafael Vončina. Skupaj sta tekst izvrstno sestavila iz pesmi in zapisov Srečka Kosovela, iz čigar razmišljanj pred toliko leti se preroško izrisuje tudi naš sedanji razčlovečeni in zmedeni čas, v katerem se na raznih koncih sveta oglaša le rožljanje orožja, Evropa pa se kaže v bolj šibki luči.
Neverjetno, kako je z globoko, psihološko in filozofsko navdahnjenostjo Kosovel razmišljal o dogodkih dobe, v kateri mu je bilo dano živeti kratko, a obenem tako polno življenje. Scenarij je v prav tako silno izpovedno predstavo prekvasila režiserka mlajše generacije, Goričanka briških korenin, Jasmin Kovic, katere režijski credo smo lahko že dodobra spoznali na naših odrih, saj ima za seboj nekaj zelo natančnih, premišljeno izdelanih režij in seveda uspešnih predstav. Taka je tudi uprizoritev Vlak št. 123 v bodočnost, ki jo je za tržaške ponovitve (ob odsotnosti režiserke zaradi materinstva) z igralci obnovila Patrizia Jurinčič Finžgar, dramska igralka, ki se je že večkrat izkazala, predvsem v ljubiteljskih gledaliških krogih, tudi kot spretna režiserka.
Stkati iz zgoščenih Kosovelovih razmišljanj predstavo je gotovo zelo težka naloga, ki jo je Jasmin Kovic imenitno opravila. V nekaj manj kot enourni predstavi si kritični verzi in razmišljanja na rovaš družbe iz pesnikovih različnih življenjskih obdobij sledijo kot na napeti struni, katere zvok nikdar ne upade. Vse deluje izjemno usklajeno in pikolovsko natančno. Pesnikove besede je s primerno modulacijo glasu, močnimi poudarki, ki so se ob izrečenih besedah o človeku, drvečemu v pogubo, in razkrajajoči Evropi že preoblikovali v bojevit krik v iskanju pravega človeka in človečnosti, suvereno interpretiral mladi igralec Matej Zemljič, kot on, človek. Igralec je znan televizijski obraz, ki je s SSG že uspešno sodeloval pod režijsko taktirko Vita Tauferja v predstavi Županova Micka v vlogi Anžeta. Avtorska glasba z mestoma rezkimi zvoki, ki jih je iz harmonike mojstrsko izvabljal čudovit glasbenik Aleksander Ipavec, in soliden, sicer neviden solistični nastop Marte Fabris, ki naj bi predstavljala umetnost, so krasno dopolnjevali ostro kritične Kosovelove misli. Sugestivno, vsebinsko in scensko bolj mrakobno odrsko podobo, v kateri je bila vseskozi prisotna neka zla slutnja, je oblikovalo 27 statistov, v glavnem deklet, ki jih je v kostume črne barve – kot igralca – oblekla Nika Dermastja. Z gibi, dobro naštudiranimi premiki (koreografinja Petra Štolfa) in rekviziti so ustvarjali zares zelo posebno vzdušje, ki se je odlično spojilo s pesnikovimi besedami, ojačenimi s pomočjo mikrofonov. Ti so, kot tudi brljave žarnice, viseli s stropa, od koder so v določenem trenutku popadale škatle, po katerih so nato mrzlično brskale roke (nanašajoče na našo potrošniško mrzlico?). Povsem v sozvočju s celoto so bili tudi videoposnetki, ki jih je realizirala Sybil Calligaris. Še posebno močna prispodoba našega časa, v katerem vse nekam brezglavo hiti, je bil drveči vlak, ki naj bi vendarle dospel do nekaj svetlejšega, bolj človeškega.
Jedrnata, “vizionarska multimedijska” predstava z v dušo zarezujočimi verzi Srečka Kosovela, ob katerih se še zdaj čudimo, kako so mogli iziti iz razmišljanj tako mladega človeka (bi bili zmožni česa takega sodobni mladi intelektualci?), je pustila v gledalcih zelo prodoren vtis in jim pronicljivo razkrila podobnosti Kosovelovega časa z našo burno sedanjostjo.
Bo res iz tega kaosa, iz teh moralnih ruševin zrastel novi človek, kot je upal Srečko Kosovel, ko je za pisal: “Preobrazbe ni in je ne bo, dokler končno ne razbijemo vsega, z gnilimi temelji vred. Kajti iz ruševin raste novi človek.”
Po Kosovelu rešitev je, mora biti …
