“Kot bi jo nekoč že videla, kot bi tu že bila”
Govoriti o preživetju lahko pomeni marsikaj. V naravnem procesu pred našimi očmi, zamegljenimi s tisoč stvarmi, vsak trenutek poteka “fascinanten” boj med življenjem in smrtjo, na sledi mutacij, prilagoditev in božje ali usodne (odvisno v kaj verjamete) previdnosti. Sličen homo homini lupus poteka tudi v družbi, če gre poslušati liberalkapitaliste. Preživetje posameznika je neizbežno vezano na materialne dobrine in notranjo voljo, s katerimi lahko preplujemo ocean tostranstva. Na tej poti pa nismo nikoli sami – in že smo pri preživetju skupnosti. O življenju in preživetju slovenske skupnosti v Argentini sem spregovoril z mlado Moniko Oblak, ki sem jo poleti srečal na obisku gimnazijcev v Sloveniji in zamejstvu. Korak od Mavhinj, kjer smo klepetali za pogrnjeno mizo, do Bariločeja je bližji, kot bi si mislili!
Tudi v letošnjem poletju ste nas obiskali petošolci RASTi, slovenskega srednješolskega tečaja ravnatelja Marka Bajuka. Tudi v Trstu imamo Rast, in sicer mladinsko prilogo revije Mladika, kaj pa predstavlja vaša?
Prva RAST (Roj abiturjentov srednješolskega tečaja) je leta 1971 potovala na jug Argentine v Bariloče, ker Slovenija takrat še ni bila samostojna država. Ko je nastopil čas osamosvojitve, so se nekateri Slovenci v zdomstvu vrnili domov in, obogateni z izseljeniškimi izkušnjami, ustanovili Društvo za slovenske izseljence – Slovenija v svetu (SVS). Ponudila se je priložnost, da bi se takrat 21. RAST vrnila v rojstno deželo svojih staršev in svojo duhovno domovino. Tako je bilo in letos je Slovenijo obiskala že 41. RAST. Sem nas vleče srce, z nami pa prinašamo tudi svojo drugo, argentinsko domovino.
Kakšna je zgodba tvoje družine?
Sem vnukinja slovenskih starih staršev, ki so doživeli drugo svetovno vojno v Sloveniji. Naša zgodba je zgodba številnih Slovencev, ki so se odločili za umik. Usoda slovenskih izseljencev v Argentini se je pričela, ko je Sloveniji zavladal komunizem, ki je izrival iz javnega življenja versko usmerjene in tiste ljudi, ki niso podpirali partijskih načrtov. Na Koroško se je poleg domobrancev umaknilo tudi veliko število prebivalcev. Pribežali so na Vetrinsko polje in tam ostali približno en mesec, od tam so Gorenjce in Ljubljančane odpeljali v Lienz, skoraj eno leto pa so številni Slovenci preživljali svoje dneve z Rusi, Mongoli in drugimi Slovani v Špitalu, kjer so čakali na navodila konzulov. Sedmega februarja 1949 je vojaška ladja Hollbruk odplula čez lužo, kjer so sprejeli velike družine, mlade fante in dekleta. Po šestnajstih dneh so prispeli v Argentino in začeli novo življenje – od začetka.
Kaj je po tvojem najbolj pomembno pri ohranjanju slovenske identitete onkraj luže? Šolanje, kulturna društva, prava družba, družinski in pogovorni jezik? Kje in kako izražate svoje slovenske korenine v Argentini?
Ohranjati slovenstvo ni lahko, ko živiš tako oddaljen od domovine. Vse je lažje, ker imamo slovenske domove in slovensko osnovno šolo. Od otroških let doma poslušam in govorim le slovensko, kar mi je olajšalo šolanje v materinem jeziku in kasnejše izpopolnjevanje. Slovenska skupnost v Argentini je zelo dobro organizirana. Domov je kar nekaj: poleg Slovenske hiše v Buenos Airesu, ki je osrednja ustanova, sedež verskih in kulturnih organizacij ter našega tiska, imamo šest domov na področju Velikega Buenos Airesa ter še tri skupnosti v notranjosti države. Pod njihovim okriljem delujejo pevski zbori, folklorne skupine, gledališke skupine, mladinske organizacije (Slovenska Fantovska Zveza SFZ in Slovenska Dekliška Organizacija SDO), gojimo tudi šport, predvsem odbojko in nogomet ter seveda prijateljske stike. Srečujemo se na mladinskih dnevih, praznujemo obletnice, prirejamo koncerte, gledališke predstave, plese, folklorne večere ipd. V domovih se srečujemo in družimo s slovensko govorečimi prijatelji, ki imajo sorodne ideale in vrednote. V vsakem domu je ob sobotah dopoldan šola slovenskega jezika za otroke, za dijake iz vseh okrajev pa je v Slovenski hiši petletni srednješolski tečaj, v mestu Bariloče na jugu Argentine deluje tudi krajevni srednješolski tečaj. Ob nedeljah se tudi udeležujemo slovenske maše v stolnici.
Rada sodelujem pri številnih organizacijah in pobudah.
Kaj je z identiteto in narodnostjo v globaliziranem svetu?
V obstoj slovenskega naroda in v pripadnost ne dvomimo. Slovenska zavest ostaja živa, kjer gojimo šole, društva in gospodarske dejavnosti. Izseljenci so po vojni zapustili svojo domovino proti lastni volji, prav to je vzgib za složno in družno ohranjanje jezika in kulture. Tako vsaj pozabimo na otožnost naše usode. Narodna zavest je nizka, kjer postane zadeva samoumevna, v matici, na primer. Tam ni potrebno, da se ljudje trudijo za prisotnost jezika in kulture: ko stvari postanejo samoumevne, se ljudje dolgočasijo, izgubijo zanimanje. Človek težko pozabi, če izgubi nekaj, kar mu je najbolj pri srcu. Taka je naša narava: zavedamo se, kaj imamo šele, ko to izgubimo.
Kaj bo slovenskega v Argentini čez 50 let?
Situacija se iz desetletja v desetletje spreminja. Mešani zakoni so v naših očeh problem, saj otežujejo pogovorni družinski jezik v materinščini. Posebno, če mati ne govori slovensko. Kljub koristi šolanja je družina temeljnega pomena. Naša prihodnost je odvisna od vseh nas. Vzdrževati moramo obstoječe institucije, slovenske domove in šole ter se potruditi s slovenščino v domačem okolju. Globalizacija identitete staplja, meša in “hibridira”, kar ni nujno slabo, za zdomce predstavlja velik izziv. V 21. stoletju je pomembno zavedanje, da tako kot je vsak človek edinstven, je tudi vsaka država edinstvena v kulturi, navadah in še čem. Slovensko se ne govori samo v Sloveniji, to je že velika spodbuda, da našo specifičnost ohranimo, dokler jo bomo lahko.
Si kdaj pomislila, da bi se preselila v Slovenijo, morda tu študirala, delala? Ali imate zdomci tretje generacije dve domovini?
V Argentini sem bila rojena, tu živim, se šolam, tu imam prijatelje: to je moja domovina. Obenem v Argentini živim iz slovenskega duha slovenskih navad in šeg. Slovenščina je moj materni jezik in slovensko je družinsko okolje. Letos sem obiskala Slovenijo dvakrat zaporedoma in res: čudno domače sem se počutila. Rada bi se preselila v Slovenijo za nekaj časa in poskusila, kako se tu živi. Težko bi bilo zapustiti argentinsko družino in prijatelje, pa vendar… saj jih imam tudi tu.
Kolikokrat si že bila pri nas in kaj ti je tu najbolj všeč?
Letos je bil moj četrti obisk v Sloveniji. Spomnim se prvega, leta 2004 pri petnajstih letih. Izpolnile so se mi otroške želje. Spoznala sem končno Slovenijo, kraj, o katerem sem se učila in toliko razmišljala. Zdelo se mi je, kot bi jo nekoč že videla, kot bi tu že bila. Še se bom vrnila, saj se zelo dobro počutim, ko stopim na slovenska tla. Lepo je biti v krajih, kjer so nekdaj živeli stari starši in pradedje, pa tudi vse razumeti in pogovarjati se tisoče kilometrov od doma in vse razumeti, kot bi bil doma. To je pravo veselje. V veliko zadovoljstvo nam je, ko vidiš Slovence, ki se čudijo temu, da smo ohranili slovenstvo, in se zanimajo za Slovence po svetu. Napolni nam srce s poslanstvom.
Pogrešaš kaj več stikov? Kako bi lahko boljše sodelovali Slovenci v zamejstvu in po svetu?
Z internetom smo enostavno in bolj povezani, čeprav ima vsakdo izmed nas svoje vsakodnevne skrbi, delovne, študijske, družinske. Roko na srce, malo časa si vzamem za poglobitev obstoječih vezi. Veselimo se vsakega obiska, skozi vse leto imamo v gosteh osebnosti iz kulturnega, gledališkega, športnega in verskega sveta. Pogrešam obisk slovenske mladine, saj smo mladi Slovenci v Argentini dejavni na raznoraznih področjih. Rade volje bi se predstavili.
Hvaležna sem staršem in starim staršem, ki so se zavzeli in žrtvovali za nas ter nam posredovali ljubezen in čut do vsega slovenskega. Vedno so nam govorili v slovenskem jeziku in pripovedovali o domovini. Mi pa smo sanjarili o njej.
JŠ
