Kostanj, Kostanjevica, Kostanjevec
Jezikovnica (192)
Kostanji, ti sladki jesenski plodovi, mi še kar ne dajo miru, čeprav sem se jim posvetila že tudi v prejšnji Jezikovnici. Kako pomembna in razširjena so bila kostanjeva drevesa za naše prednike z vidika pridobivanja lesa, plodov ali medu, o tem pričajo številna slovenska lastna imena, tako zemljepisna (npr. Kostanje, Kostanjevica, Kostanjevje) kot osebna (Kostanjevec, Kostanjšek, Kostanjevič). Obilje zanimivih podatkov o tem tokrat črpam iz Slovenskega etimološkega slovarja Marka Snoja, ki ga je mogoče dobiti tudi na jezikovnem portalu Fran, in Etimološkega slovarja slovenskih zemljepisnih imen istega avtorja ter Leksikona priimkov Janeza Kebra – ter seveda, iz dobrega starega Atlasa Slovenije.
V slovenščino smo samostalnik kostanj prevzeli iz italijanščine (castagno ’kostanjevo drevo’, castagna ’kostanjev plod’), etimološka pot pa se vije do latinščine (castanea) in grščine (kástanon). Tradicionalno špansko glasbilo, kastanjete, po obliki spominja na kostanjev plod, od tod tudi ime (castañeta ’manjšalnica od kostanj’). Iz samostalnika kostanj je v slovenskih lastnih imenih nastalo mnogo tvorjenk, in sicer lastnih imen (priimkov) in zemljepisnih imen, od katerih je gotovo najbolj znano krajevno ime Kostanjevica – Kostanjevica na Krasu in Kostanjevica na Krki; poleg tega pa je (samo) Kostanjevica še gričevnat osamelec na Ljubljanskem barju, naselje pri Litiji, potok v Slovenskih goricah in pa – seveda – tudi slikoviti del mesta nad Novo Gorico in Gorico ter še zaselek na območju Kanalskega Kolovrata v Posočju.
Med krajevna imena sodi ime dveh naselij Kostanj (v Tuhinjski dolini in blizu Ormoža), potem pa še Kostanje (blizu Sevnice), Kostanjek (na Kozjanskem) in Kostanjevec (na Pohorju) ter Kostanjevje (v Goriških brdih). Med nekrajevna imena se uvrščajo: Kostanjev grič (na Ljubljanskem barju), Kostanjeviška jama, Kostanjeviški grad in Kostanjeviški potok (na Dolenjskem). Kakšno obilje tvorjenk iz samostalnika kostanj! Vidimo, da se zemljepisna lastna imena raztezajo od Primorske do Štajerske, čez osrednjo Slovenijo in Dolenjsko. Žal pa na tem seznamu ne najdemo vasi Kostanje na avstrijskem Koroškem, blizu Vrbskega jezera, kjer sta bila rojena slovenski pesnik Andrej Kokot (1936–2012) in znameniti koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak (1768–1825).
Zato pa Atlas Slovenije navaja še lastno ime Kostanjšek (v Slovenskih goricah, blizu Dramelj na Celjskem in v okolici Krškega), ki sodi v kategorijo zaselek oz. domačija, izhaja pa iz priimka gospodarjev. Tako priimek Kostanjšek (z različicami Kostajnšek in Kostanšek) kot Kostanjevec (z različicami Kostanjevic, Kostanjovec in Kostanjovic) izhajata iz poimenovanja za prebivalce krajev Kostanj, Kostanje, Kostanjevje oz. prišleke iz teh krajev. Priimek Kostanjevič pa, tako kot vsi priimki z obrazilom -ič in -ić, izhaja iz pomena ’Kostanjev sin, sin Kostanja, Kostanjev’. Čeprav dandanes morda še nismo slišali za priimek Kostanj, to ne pomeni, da ni obstajal nekoč ali pa je označeval vzdevek nekoga.
Besede, ki sem jih obravnavala danes, s pravopisnega vidika niso problematične, opozoriti velja zgolj, da je treba pri zapisu samostalnika kostanj paziti na mehčani n, ki mu sledi j. Čeprav glasu j pri izgovarjavi skorajda ne slišimo, moramo zapisati črko j. Da ne bo ta sladki jesenski sadež v pisavi ostal torzo, zgolj nepravilni “kostan”. Pravilno je: kostanj. Le posladkajte se z njim in ob tem pomislite še na to, koliko jezikovnih sladkorčkov nam je ustvaril.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
