Kostanj ali kostanji
Jezikovnica (191)
“Skrije se pod korenine, / še besedice ne zine, / pa bodice ostre kuje. / Niti ure ne miruje. // Od poletja do jeseni / so oklepi narejeni. / In potem gre škratek spat – / mi pa sladki kostanj brat!” Tako je v pesmi Kostanjev škratek zapisala znana slovenska pesnica Neža Maurer (roj. 1930). Od poletja ustvarja kostanjev škratek oklepe, to so kostanjeve ježice. Pravi kostanj cveti namreč relativno pozno, šele julija, ko gozdovi porumenijo od njegovih socvetij, potem pa s plodovi pohiti, da jih je mogoče nabirati že konec septembra in ves oktober. Upam, da vas je ta otroška pesem, ki odraža tipično jesensko dejavnost, kot je nabiranje kostanja, prepričala, da smo res že krepko zakorakali v jesen. Mogoče pa ste letošnje kostanje že celo jedli, in sicer tiste prave, nabrane ali kupljene na tržnici ali v trgovini, ki jih moramo skuhati ali speči ter jim odstraniti lupino, da pridemo do sladke vsebine. Ne pa tistih, kuhanih in olupljenih, ki jih vse leto lahko kupimo na polici v trgovini, kjer se prodajajo oreški in suho sadje. Nič več ni, kot je bilo. Še kostanj ni več samo sezonska jesenska hrana …
Če ste pozorno prebrali moj današnji uvod, ste lahko opazili, da enkrat rabim obliko kostanj, drugič pa kostanji, pri čemer pri obeh rabah mislim na množino kostanjev, ne samo na enega – tudi pesnica je mislila na množino, ko je zapisala “mi pa sladki kostanj brat”, ne na nabiranje enega samega plodu. Kaj je zdaj to in zakaj je tako? Samostalnik kostanj v ednini lahko pomeni en plod (v žepu je imel en kostanj) ali pa več plodov (nabirali so kostanj). Gre za t. i. snovnost. Tudi pri krompirju bomo rekli takole: za kosilo so pripravili krompir, s čimer ne bo mišljeno, da je bilo kosilo iz enega samega krompirja, torej iz enega samega gomolja, temveč iz več gomoljev. Opazujmo poved: “na stojnici so prodajali papriko in paradižnik”. Koliko je bilo paprike in paradižnika? Gotovo ne zgolj ena paprika in en paradižnik. Malce neobičajno bi bilo, če bi zapisali, da je kdo na tržnici kupil “paprike” namesto “papriko”, čeprav je tudi tako rabo mogoče zaslediti, še posebej ko se misli na jed: “tipična poznopoletna jed so polnjene paprike”, a se tudi v tem pomenu največkrat rabi edninska oblika: “oboževal je polnjeno papriko”.
Ni mogoče reči, da je beseda kostanj edninski samostalnik, kot je npr. samostalnik sadje, ki preprosto nima množine (“obrali so veliko sadja”) – če pa želimo izraziti množinskost, si pomagamo z besedo vrsta (“nabrali so veliko vrst sadja”) – pač pa, da gre v primeru “kostanj” namesto “kostanji” zgolj za edninsko rabo, saj množina samostalnika kostanj obstaja (kostanji). Kadar imamo v mislih več kostanjev, lahko rabimo tudi množino kot pri vseh drugih samostalnikih (“nabiral je jabolka in kostanje”). A ni lepo, da lahko rabimo dve obliki, pa nobena od njiju ni neustrezna? Moj jezikovni občutek mi pravi, da je edninska raba (nabiramo kostanj) vsekakor zelo knjižna, saj so vsi primeri rabe v Slovarju slovenskega knjižnega jezika edinski: “nabirati kostanj, jesti kuhan, pečen kostanj, hoditi po kostanj v žerjavico”. Po drugi strani edinsko rabo slišim tudi v primorskem pogovornem jeziku, torej ni le knjižna. Vsekakor pa edninska raba ni prisotna v vsaki slovenski pogovorni jezikovni zvrsti ali narečju – tam, od koder sem na Štajerskem doma, ne nabiramo kostanja, temveč izključno kostanje.
Kakorkoli že: naj bo kostanj ali kostanji, na vsak način naj vam tekne ali teknejo, in tako polepšajo prihajajoče vse bolj kratke jesenske dni.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.