Konferenca za mir v Novi Gorici: “Prava pot do sprave je ta, da vsakemu človeku želimo dobro”

Konferenco za trajni mir med slovenskim in italijanskim narodom ter za pokop mrtvih, ki je potekala v torek, 1. aprila, v novogoriški občinski palači, je organizirala Civilna iniciativa TBH. Grozote na obeh straneh meje so privedle do trajnih delitev med narodoma, zato je v letu EPK 2025 cilj organizatorjev konference iskanje sprave. Na srečanju smo prisluhnili pogledom italijanskih in slovenskih zgodovinarjev na dogajanje med drugo svetovno vojno in takoj po njej, za uvod pa sta spregovorila pobudnika civilne iniciative novogoriški podžupan Anton Harej in škofov vikar za EPK g. Bogdan Vidmar.

“Dvajseto stoletje z obema vojnama nas je izredno razdvojilo,” je povedal Harej, ki je mnenja, da so se po vojni na vsaki strani meje globoko usidrali predsodki – “vsi Italijani so fašisti, vsi Slovenci so ‘titini’”. Opozoril je na dejstvo, da je šele kot podžupan spoznal, da je bilo na območju Trnovsko-Banjške planote takoj po vojni pobitih in v jame zmetanih več kot 800 ljudi. “Kako je mogoče, da univerzitetni diplomirani politolog, ljubitelj in relativno dober poznavalec zgodovine, dva mandata mestni svetnik, ki sicer pozna usodo sovaščanov, ne pozna usode več kot 800 ljudi, ki so se po drugi svetovni vojni na Goriškem znašli na ‘napačni’ strani zgodovine?” je sam sebe vprašal Harej, ki se sprašuje tudi, kje so pri tem pristojne javne institucije. Po osemdesetih letih, v letu EPK, Harej pravi, da v Novi Gorici odpirajo tematiko, ki je bila doslej zamolčana. Sprašuje se: “Kje je seznam vseh pobitih? Zakaj to tematiko še pometamo pod preprogo?”

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je na Mestni občini Nova Gorica sicer delovala komisija, ki je raziskovala grobišča na Trnovsko-Banjški planoti, vendar vsebina njenega dela ni bila zbrana ne objavljena, tako seznama pobitih ni niti niso evidentirane vse lokacije grobišč. Harej se sprašuje, zakaj bi se ne ob pokopu vseh žrtev povojnih pobojev med seboj povezali: “Mar ni to naša civilizacijska obveza?” Iz te obveze je nastala pobuda za konferenco, ki “nima namena odpiranja neplodnih ideoloških razprav, pač pa zgolj pričeti z dialogom in prizadevanji za pokop mrtvih”.

Anton Harej in Bogdan Vidmar želita spodbuditi institucije civilne družbe, univerzitetne, cerkvene institucije ter širšo javnost z obeh strani meje. Želita si civilizacijskega dejanja, ki bi omočilo sproščeno in ustvarjalno življenje na Goriškem. Pobudnika si prizadevata, da bi mrtve s prikritih morišč na Goriškem prekopali v novo kostnico v neposredni bližini Svete Gore. Bogdan Vidmar je prepričan, da je kultura širok pojem, v katerega spadajo tudi medsebojni odnosi in odnos do pokojnih. “Tudi iz načina pokopa človeka se vidi, za kakšno kulturo gre,” je dejal Vidmar, “predstavniki oblasti in predstavniki EPK govorijo o fašizmu, o Mussoliniju, ne pometajo pa pred lastnim pragom – to je zame nedostojno!” Vikar meni, da je naloga zgodovinarjev spregovoriti o dejstvih, številkah, širšo javnost seznaniti z grozotami iz povojnega časa in govoriti o trpljenju. “Zgodovinarji so premalo, da bi prišlo do sprave. Potrebni so še psihiatri in eksorcisti. Dajmo se vprašati, kaj je v našem narodu, da smo tako razdeljeni med seboj; kaj je v ljudeh, ki tako odločno nasprotujejo spravi? To so duševne in duhovne bolezni!” je še pripomnil. Bogdan Vidmar je prepričan, da je prava pot do sprave ta, da vsakemu človeku, živemu in pokojnemu, žrtvam, njihovim svojcem in tudi rabljem, želimo dobro. “Dobro je treba želeti tudi tistim, ki so poboje ukazali. /…/ Na vse moramo gledati z ljubeznijo in dobrohotnostjo”, je dejal, “samo tako bo lahko prišlo do sprave, kjer je sprava, pa je upanje za prihodnost.”

Vidmarjev pogled temelji na upanju in veri, zgodovinarji pa so se v svojih prispevkih osredotočili na dejstva. Italijanski zgodovinarji so kritično govorili o fašizmu, slovenski o komunizmu. Raoul Pupo pravi, da “je usmiljenje temeljnega pomena pri soočanju s preteklostjo, saj presega zgodovinske sodbe”. Zgodovinar se je v svojem govoru osredotočil na preganjanje narodnih manjšin v evropskih državah, kjer so zavladali totalitarizmi. Sprehodil se je po dolgem časovnem traku do nastanka evropskih nacionalističnih držav, italijanske fašistične vlade in preganjanja manjšin med vojnama, kar sicer ni bila izključno stvar fašistov, ampak tudi liberalcev. Ivan Portelli je orisal položaj katoliške Cerkve in režim v Gorici v času škofovanja msgr. Frančiška Borgia Sedeja (1854–1931), ko je bila duhovščina “sovražnica novega režima, sovražnica italijanskosti”. Duhovniki so namreč v tistem času nasprotovali italijanskim nacionalističnim usmeritvam in se zavzemali za pravico do govorice prebivalstva, tudi Slovencev in Furlanov. Sedeju se je kar nekaj časa uspelo upirati režimu, pri poučevanju verouka v slovenščini ga je podpiral tudi Vatikan, nato pa je zbolel in je moral odstopiti. Ferruccio Tassin se je na konferenci posvetil fašistični indoktrinaciji otrok v šolah z obravnavo primera osnovnošolskega učbenika, Marco Plesničar pa je ponudil analizo dokumentov Državnega arhiva v Gorici iz obdobja tridesetih let prejšnjega stoletja. Zgodovinar je spregovoril o nasilnem in “prostovoljnem” poitalijančevanju imen in priimkov.

V drugem delu konference so se slovenski zgodovinarji osredotočili na obravnavo prikritih grobišč na slovenskem ozemlju. Mitja Ferenc je v svojem prispevku navedel najpomembnejše odločitve, postopke, dogodke, ki so vplivali na odnos slovenske države do pietetnih dejanj od časa t. i. spravne slovesnosti v Kočevskem rogu julija 1990 do danes. Zarisal je pot, ki je vseskozi bila in je še polna birokratskih in zakonodajnih ovir, obrazložil je dolgoletni in še nezaključeni proces vrnitve dostojanstva pokojnim. “Režim je žrtvam teh pobojev odvzel pravico, za katero se je zavzemala že Antigona: pravico do groba,” je poudaril. V zadnjih letih je po besedah Mitje Ferenca raziskovalcem “uspelo pospešeno nadoknaditi civilizacijski in pietetni dolg, s katerim smo Slovenci močno zaostajali,” Renato Podbersič pa je posredoval podatke o znanih in neznanih grobiščih na Goriškem. Žrtve revolucionarnega nasilja so bile v grobišča zmetane že med vojno in po kapitulaciji Italije, zlasti pa maja in junija 1945, ko je v breznih in kraških jamah izginilo med 800 in 900 ljudi. Podbersič je poudaril, da ni šlo za etnično čiščenje, “čistili” so na podlagi odnosa do fašizma, ne pa nacionalne in etnične pripadnosti. Žrtve so bile različnih narodnosti – po oceni zgodovinarja jih vsaj 50 % ni bilo Italijanov. Zamolčani zločini je bil naslov prispevka Jožeta Možine, ki je orisal začetke slovenskega razkola po italijanski okupaciji. “Gre pravzaprav za temo, ki je najbolj intrigantna v sodobni slovenski zgodovini,” je dejal govornik in analiziral odnos slovenskih političnih sil do fašizma, nacionalsocializma in nacizma ter razlike med katoliškim in liberalnim taborom, ki sta bila izrazito protifašistična, in slovenskimi komunisti. Jože Dežman, predsednik vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, se je osredotočil na tradicijo slovensko-italijanskega srečevanja po številnih medsebojnih žrtvah – “šlo je za tradicijo dveh zgodovinopisij, ki pa se redko srečata”. Zgodovinar je opozoril na posledice italijanskega medvojnega okupacijskega nasilja, njihove lastne izgube in možnost, ki so jo imeli, da svoje mrtve prekopljejo. Na posvetu je na temo Svetost življenja – svetost smrti: dialog s preteklostjo spregovoril tudi Gregor Pobežin, raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU, razpravo pa je strnil zgodovinar Matic Batič.

Pobuda Civilne iniciative TBH za pokop umorjenih na Goriškem si prizadeva za spravo. Vsak človek, ne glede na to, na kateri strani zgodovine je stal, si zasluži dostojen pokop. To je osnovno civilizacijsko načelo. Sprava pomeni priznanje bolečin vsakega, spoštovanje spomina vseh žrtev in omogočanje, da se družba sooči s preteklostjo na zdrav način. Brez tega bodo rane ostale odprte, prihodnost pa negotova.