Ko na Prešernovem trgu poslušam dijake, kako samozavestno govorijo slovensko, je zame vsakič doživetje
Dne 27. in 28. septembra je bila v Ljubljani 1. Konferenca slovenskih novinarjev iz sveta in Slovenije, ki jo je priredil Svetovni slovenski kongres. Med udeleženci je bil tudi rojak iz Buenos Airesa Mirko Vasle, ki na argentinski zasebni radijski postaji že več kot dve desetletji s svojo ekipo ureja oddajo Okence v Slovenijo. Na sporedu je v živo vsako soboto od 12. do 13. ure v španskem in slovenskem jeziku. Argentinskemu, ne le slovenskemu poslušalcu prinaša sveže vesti iz Slovenije, daljše intervjuje in poglobitve ter domačo glasbo. V Kulturnem kotičku se je doslej zvrstilo več nizov o slovenski književnosti, likovni umetnosti, znanstvenikih. Iz gradiva, ki ga je zbral za prvi niz, je Mirko Vasle uredil tudi knjigo, 200 strani zajetno monografijo Breve historia de la literatura eslovena, ki je edina v španskem jeziku.
Dan pred njegovo vrnitvijo v Argentino sem z Vasletom v Ljubljani sedela v znani kavarni na prijetnem dveurnem klepetu. Spregovorila sva o njegovem delu, ki ga s svojo ekipo brezplačno opravlja ob svojem poklicu, o težavah in zadoščenjih. Najprej je povedal, kako je ta oddaja sploh nastala in kako se je sam znašel med odgovornimi.
Bilo je decembra l. 1987. Uspešni slovenski podjetnik Albert Čuk je imel takrat zamisel, da bi uresničil slovensko radijsko oddajo, ki je dotlej ni bilo. In tako je začel, čisto samoiniciativno. Imenovala se je najprej Slovenski kotiček v Argentini, zanjo je delal, pa tudi plačeval. Njegova formula je ostala nespremenjena do danes, v teh dveh desetletjih smo spremenili radijsko postajo, saj smo šli skozi Radio America, Argentina, La Red, Buenos Aires, El Mundo, de la Ciudad, Splendid do današnje Radio Argentina, ki je med najstarejšimi radijskimi postajami pri nas. Spremenili smo tudi samo ime oddaje, ki se danes glasi Okence v Slovenijo. Vse ostalo pa je nespremenjeno, saj še danes odkupujemo po eno uro tedensko na argentinski zasebni radijski postaji.
Albert Čuk je vse sam plačeval in s svojo skupino, ki je štela 25 prostovoljcev, delal pri slovenski oddaji do smrti februarja 1993. Oddajo je takrat rešilo to, da je Čuk vnaprej plačal šest mesecev oddajanja, tako da smo lahko nadaljevali. Nato nam je priskočil na pomoč krožek prijateljev, ki je nastal malo prej in nam je pomagal, da smo zdržali še eno leto. V tem letu smo delali s polno paro, po eni strani smo zbirali denar, po drugi delali pri oddaji.
Leta 1995 sta slovenski vladni ustanovi, Urad za informiranje in Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, priredili srečanje urednikov in novinarjev slovenskih medijev po svetu. Udeležil sem se ga in izvedel, da Urad in Ministrstvo za kulturo ponujata razpise za delovanje na tem področju. Prijavili smo se in že naslednje leto dobili denarno pomoč, ki jo prejemamo še danes.
Za kakšno postajo pa dejansko gre?
Radijski postaji je ime Radio Argentina in je zasebna. Je ena redkih tovrstnih postaj, ki proti plačilu daje na razpolago nekaj ur svojega oddajanja. Odkupimo eno uro in oddajamo vsako soboto med 12. in 13. uro po argentinskem času. Oddaja gre v živo. Poredko se dogaja, da prej posnamemo kakšen pogovor ali prispevek. Ko sem sedaj prišel v Slovenijo za dva tedna, da bi se udeležil konference novinarjev, sem vnaprej posnel dva intervjuja. Sicer pa oddaje ne oblikujem sam, imam krasno ekipo. Gre za skupino, ki deluje od vsega začetka, že 25 let. Ana Ličen je povezovalka med studiom in tehnikom, Marjana Pirc je moja pomočnica v studiu in skrbi za glasbo, Betty Miklavc in Nestor Stocca sta mož in žena, ki sta se spoznala pri tej oddaji. Onadva sta pri telefonih. Iz Slovenije nam že devet let poroča Tatjana Willenpart, pred njo je to vlogo imel moj brat Juan Vasle, sicer poznan kot operni pevec.
Kako se je spreminjala oddaja?
Ekipa je dejansko ostala ista, izgubili smo dva člana, ker sta se medtem poročila in imela druge načrte. S časom smo se sicer tudi mi spremenili, predvsem zaradi tehnologije. Na začetku je bil telefonski klic skorajda nepojmljiv, izmed medijev smo prejemali le časopis Delo in še tega s tremi tedni zamude. Lahko si predstavljate, kaj in kako smo poročali, na primer o športnih vesteh… Danes se je vse obrnilo, z internetom imamo na razpolago bistveno več vesti, pa tudi možnosti intervjujev. Nekoč smo se pošteno trudili, da smo našli novice, danes pa moramo med celo kopico informacij izbirati, katere so za nas pomembnejše.
Kako pa poteka oddaja, kakšne so njene vsebine?
Najprej imamo daljši intervju v živo iz studia ali po telefonu. Zanj skrbim jaz. Intervju je v slovenskem jeziku, na koncu posredujem še krajši izvleček v španščini. V našo oddajo so v 25 letih padli prav vsi, levi in desni, matični Slovenci, zdomci, izseljenci, zamejci. Tisti, ki so pač bili v ospredju v tistem tednu, ali pa so bili na obisku v Argentini. Intervjuvali smo Janeza Janšo in Milana Kučana, imeli smo pogovor z vsemi tremi kandidati na letošnjih novembrskih predsedniških volitvah, intervjuvali smo vse slovenske dobitnike medalj na olimpijskih igrah v Londonu. Veliko nam pri tem pomagajo novinarji v Sloveniji, saj nam posredujejo prepotrebne telefonske številke in kontakte. S slovenskim olimpijskim komitejem sodelujemo že tretjo olimpijado. Pred kratkim smo v studiu imeli v gosteh Borisa Cavazzo. Izmed zamejcev smo intervjuvali (seveda) Borisa Pahorja, ki je naš veliki prijatelj in ceni delo Slovencev v Argentini, vsako leto pa mu meseca avgusta v živo voščimo za rojstni dan. Od zamejcev na vašem koncu smo intervjuvali še Bruna Volpija Lisjaka, Miroslava Košuto, Livia Bogatca in Mirando Caharijo, Jurija Paljka, Andreja Černica in še bi lahko našteval. Iščemo tudi Slovence po svetu, veliko smo jih našli v Afriki. V vseh teh letih smo opravili več kot tisoč intervjujev.
Ali oddajate vsako soboto?
Čisto vsako soboto, 52 sobot na leto, tudi če pade sobota na 25. december ali 1. januar, ker naši ljudje to pričakujejo. Le enkrat nismo šli v eter, vendar je bil za to kriv radio, nameščali so namreč nove antene.
Komu pa je namenjena oddaja?
Prvenstveno Slovencem v Argentini. Lahko bi zatrdil, da smo tako rekoč edini, ki povezujemo vse Slovence v Argentini, tako geografsko kot ideološko. Migracija v Argentino je imela več valov Slovencev, ki med sabo bolj malo sodelujejo in še danes ne gredo skupaj. Naša oddaja je samostojna, ne delujemo pod okriljem nobene slovenske organizacije. Našo ekipo sestavljajo ljudje iz obeh emigracij, vsi smo rojeni v Argentini. Ana Ličen izhaja iz Vipavske doline in emigracije iz časa med obema vojnama, govori staro vipavsko narečje, ona je predstavnica slovenskih staronaseljencev. Nikoli se nismo skregali, ampak le debatirali. Menimo, da mora biti vsak Slovenec ponosen, da sliši slovensko besedo in novice o Sloveniji.
Kako pa je z Beneškimi Slovenci?
Po pravici povedano, smo njihovo prisotnost odkrili pred petimi leti. Benečani so v glavnem vključeni v italijanske skupine in domove. Z njimi smo navezali stike in opravili tudi intervjuje. Vendar je pri njih problem jezika, podobno kot pri slovenskih priseljencih, ki izhajajo iz predvojne gospodarske emigracije. Ne govorijo več slovenskega jezika, mnogi ne čutijo več slovensko. Ne gre pa posploševati. V mestu Parana', ki je oddaljeno 600 kilometrov od Buenos Airesa, se je skupina slovenskih staronaseljencev, gre v glavnem za Brice, ki so sem prišli ob koncu 19. stoletja, na novo organizirala. Ko sem predaval o slovenski literaturi na tamkajšnji katoliški univerzi, se je zbralo kar nekaj Slovencev, ki sicer slovensko ne govorijo več, so pa zelo zavedni.
Imate podatke o tem, koliko ljudi posluša vašo oddajo?
Postaja se sliši v razdalji 1.000 kilometrov, v glavnem v velikem Buenos Airesu, ki šteje 13 milijonov ljudi. Sicer pa se po novem lahko posluša po vsem svetu po internetu. Nekateri nas poslušajo tudi v Sloveniji. Oddaja je dvojezična, ker tako veleva zakon, in sicer več kot 10% slovenščine, ki je tuj jezik, v njej ne sme biti. V resnici te meje nikoli ne spoštujemo in gremo krepko preko, doslej nas niso kaznovali.
Naša publika je tudi argentinska, poslušajo nas, ker predvajamo narodno-zabavno glasbo. Argentinci se oglašajo tudi v živo po telefonu. Nimamo sicer točnih podatkov, vemo pa, da je polovica poslušalcev Argentincev, polovica pa Slovencev. Glede samih številk si ne upam nič trditi, neka analiza je pred leti pokazala, da imamo od 70.000 do 80.000 poslušalcev. Številka je zelo visoka, skoraj ne morem verjeti. Sicer pa smo med 650 oddajami v Velikem Buenos Airesu na 112. mestu. Če pomislite, je to nepojmljivo za malo slovensko oddajo.
V Argentini je danes popularno, da na radiu kričijo in kolnejo, mi pa spoštujemo poslušalca, govorimo v pravilni španščini in – kolikor nam pač uspe – tudi v knjižni slovenščini. Če povem kakšno zgrešeno, nas takoj pokličejo. Ko se mi je zareklo “z otroci”, so me takoj poklicali in me popravili, da se pravilno reče “z otroki”…
V oddaji ima posebno mesto tudi kulturni kotiček.
V vseh teh letih smo pripravili več kotičkov in nizov, gre za krajše dve – tri minute dolge oddaje v španščini, med katerimi razlagamo različne vsebine, ki so vezane na slovensko kulturo. Osem let smo podajali zgodovino slovenskega slovstva. Iz teh oddaj je nato nastala knjiga, debela 200 strani, s številnimi fotografijami. To je edina zgodovina slovenskega slovstva, napisana v španskem jeziku. Sega od Brižinskih spomenikov do pisateljev in pesnikov, ki so rojeni v letih 1945-50. Posebnega pomena je tudi poglavje o literatih, ki ustvarjajo v Argentini. V slovenščini takega pregleda ni. Sam sem hodil po terenu in našel marsikaj izvirnega. Zadnje poglavje pa je namenjeno slovenskim pisateljem po svetu.
Kakšen niz pa se vrti v teh tednih?
Končujemo pregled slovenskih znanstvenikov. Pred tem smo razlagali slovensko likovno umetnost. Ta del oddaje pripravljam sam, je precej naporno in zahtevno delo, saj sem samouk in moram podatke sam iskati, odbirati in nato prevajati tudi s tehničnimi izrazi v španščino. O znanstvenikih imam v načrtu, da bi tudi pripravil knjigo. Kdaj bo izšla, še ne vem. Ob samem finančnem kritju, ki ga bom odložil kot zadnjo skrb, moram najprej spremeniti radijski jezik v knjižnega, najti slike, skratka, še precej dela je.
Kaj pa glede informativnega dela?
V glavnem poročamo o Sloveniji. Za dejavnosti Slovencev v Argentini imamo že časopise. Če se pri nas pripravljata pomemben dogodek ali velika obletnica, seveda pokličemo tudi “naše” Slovence in jih intervjuvamo. To velja tudi za Slovence po svetu. Prvenstveno pa poročamo o Sloveniji, od politike do športa, kulture, družbe, Cerkve. O samem dogajanju v Sloveniji pa nam od 5 do 6 minut v živo poroča v španščini Tatjana Willenpart.
Kaj pripravljate za 25-letnico oddajanja, ki bo v začetku decembra?
V pripravi je posebna oddaja, vanjo se bo v živo vključila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak. Uradu se moramo namreč zahvaliti, da nam s svojim prispevkom omogoča oddajanje.
Kaj si želite za prihodnost?
Edino, kar si želimo, je to, da bi imeli še naprej možnost oddajanja. Če bomo imeli dovolj finančne pomoči za odkupovanje radijske ure, glede samih vsebin in dela ne vidim problemov. Gradiva imamo veliko, volje nam tudi ne manjka.
Kaj pa glede naraščaja? Imate tudi mlajše v vaši ekipi?
Najmlajši v naši ekipi je star 40 let. Mlade je za tako delo težko najti predvsem zaradi znanja slovenskega jezika. Slovenščino obvladajo le tisti mladi, ki izhajajo iz politične emigracije. Vendar tudi v tem primeru gre za šolsko znanje, težje jim gre z modernim slovenskim jezikom. Še meni, ki veliko berem in sem z jezikom “na tekočem”, se včasih zatakne. Sicer pa ne vidim drugih možnosti, poiskati bomo morali pot do teh mladih. Naš pogoj pa ostaja znanje slovenskega jezika, to je neobhodno potrebno, sicer oddaja nima več smisla.
Kot vsaka zdomska skupnost plačujemo davek asimilaciji. Novih slovenskih priseljencev, ki bi nas oplajali s svežim jezikom in zavestjo, nimamo, ravno nasprotno, tisti, ki so med nami najbolj zavedni in premorejo najboljši jezik, se selijo v Slovenijo.
Osamosvojitev Slovenije ni vsaj upočasnila asimilacijskega procesa?
Osamosvojitev Slovenije nas je prav gotovo utrdila v zavesti, vendar nam ni pomagala pri učenju in izpopolnjevanju slovenskega jezika, ki se precej hitro izgublja. Otroci in mladi sicer še vedno čebljajo, pojejo, govorijo v slovenskem jeziku, vendar je asimilacija neustavljiva. Vi, zamejci, ste Slovenci s Slovenijo blizu, mi smo daleč, živimo v argentinskem morju.
Na tem področju so dejavni domovi in organizacije politične emigracije, čeprav se bo tudi pri njih v naslednjem desetletju marsikaj spremenilo. Ne nazadnje ne bo več slovenske nedeljske maše v vsakem domu, saj mlajših slovenskih duhovnikov nimamo.
Oddajo Okence v Slovenijo uresničujete v svojem prostem času, vsi imate namreč svoje poklice.
Drži, v ekipi ni nobenega poklicnega časnikarja, sicer pa slovenskih radijskih ali televizijskih poklicnih novinarjev tudi ne poznam. Pri oddaji delamo vsi brezplačno, za odkup radijske ure nam pomagajo Urad in nekateri sponzorji. Na radiu smo zelo dobro sprejeti, poznajo nas kot poštene ljudi. Ne nazadnje plačujemo vsakokrat v roku. Druge narodnostne skupnosti nimajo takih oddaj, podobno naši imajo le Italijani, ki pa se ločujejo, enkrat so Sicilijanci, drugič Neapeljčani. Oddajo imajo tudi Španci. Druge narodne skupnosti imajo oddaje na lokalnih postajah, ki se še v mestu ne slišijo povsod, na teh pa ni omejitve glede uporabe jezika.
Glede samih poklicev, po katerih sprašujete: v naši ekipi je 83-letna Ana Ličen, ki je upokojenka, navadno je tista, ki na radio pride prva. Betty Miklavc je uslužbenka, Nestor Stocca mehanik, Marjana Pirc dela na mehiškem veleposlaništvu, Tatjana Willenpart, ki se oglaša iz Slovenije, poučuje in je prevajalka, jaz sem uslužbenec.
Kaj pa vaša življenjska zgodba?
Rojen sem v Argentini v slovenski družini, ki pripada politični emigraciji, mama je doma na Starem trgu pod gradom v Ljubljani, oče pa iz Žalca. Doma smo govorili slovensko. Ko sem šel v argentinsko šolo, nisem znal niti besedice španščine. Podobno je bilo tudi z mojim sinom in hčerko. Obiskoval sem slovenski zavod v Buenos Airesu, kjer so nam vedno pripovedovali o Sloveniji, bral sem veliko slovenskih knjig. Osem let sem pel v slovenskem zboru Karantanija, bili smo komorna zasedba 15 pevcev, od takratnih mladih se jih danes pet poklicno ukvarja z glasbo.
Kot otrok in mladenič sem toliko poslušal o Sloveniji, kjer sem imel še staro mamo, da sem se vkrcal na ladjo, ko sem bil star 20 let, na njej delal in priplul v Evropo, v Rotterdam. “S stopom” sem prišel do Kölna, februarja 1972 pa sem preko Šentilja dospel v Maribor in nato v Ljubljano. Tu sem ostal pet mesecev. Bil sem doma.
Še danes, ko prihajam v Slovenijo, se počutim doma. Na Prešernovem trgu poslušam dijake, kako samozavestno govorijo slovensko, zame je vsakokrat doživetje.
V svojem prostem času delujete tudi v drugih sredinah?
Iskreno povedano, ne zmorem. Vse svoje energije dajem v radijsko oddajo. Za radijsko oddajo se pripravljam vsak dan, pregledujem novice, pri tem se moram javno zahvaliti Slovenski tiskovni agenciji STA, ki nam nudi servis brezplačno, in radiu Ognjišče, ki nam vsak dan pošilja novice. Nadalje prejemamo časopise tudi iz vašega zamejstva, in sicer Novi glas in Mladiko, z Avstrijo nimamo večjih stikov. Za tedenski intervju se moram poglobiti v tematiko, saj traja deset minut, za kulturno oddajo moram veliko brati, iskati, prevajati. Ves teden se pripravljam, v soboto popoldne pa začnem že misliti na novo oddajo.
Kako sodelujete z drugimi časnikarji v Argentini?
Dejansko skoraj nič. Mi smo etnična radijska oddaja, marsikdo nas pozna in ceni, tudi debelo gleda, ko vidi številke o naših poslušalcih, vendar sodelovanja na časnikarskem področju ni.
Kaj pa konferenca SSK v Ljubljani? Katere so podobnosti z drugimi slovenskimi časnikarji?
Ni jih veliko, za Slovenijo smo mi eksotični, podobni smo avstralskim Slovencem. Imamo čisto drugo poslanstvo, delamo na drugačen način, tudi od vas v zamejstvu se razlikujemo, vi ste profesionalci.
Konferenca je bila vsekakor zelo dragocena, ker sem navezal nove stike, spoznal nove realnosti, iz prve roke sem o vsakodnevnem utripu v Sloveniji izvedel marsikaj, česar v časopisih ne prebereš.
Vaš brat Juan živi v Sloveniji že vrsto let.
Juan je edini v družini, ki se je odločil za življenje v Sloveniji. Odselil se je že leta 1990, že prej je sicer obiskoval tečaje opernega petja po Evropi in Ameriki. Na začetku je bilo težko, saj je bila prva hčerka še dojenček, vendar se je uveljavil. Po pravici povedano, ne le kot pevec, temveč tudi kot športni komentator južnoameriških nogometnih tekem. Po izobrazbi je diplomiran pevec, ima pa tudi diplomo novinarja. V Sloveniji je precej poznan, v njej se je dobro vživel.
Erika Jazbar
