Knjiga o “humanitarni pustolovščini” Francesca Romagnolija tudi v slovenskem prevodu

V Etiopijo sem šla prvič decembra 2017. Pomagala sem sestram v sirotišnici. Bilo mi je tako všeč, da sem se vrnila še dvakrat. Vsakič sem ostala en mesec. Nazadnje sem bila pri njih februarja 2020. Kmalu potem so po vsem svetu razglasili pandemijo. V Etiopiji je bilo dogajanje še bolj katastrofalno: suše, kobilice, demonstracije, spopadi in slednjič še nepredstavljivo grozljiva vojna. S sestrami in italijansko prostovoljko sem ostala v stiku vse do danes. Prav ona mi je poslala posnetek oddaje, v kateri je italijanska televizija gostila Francesca Romagnolija, avtorja knjige Babaje. Pogovor z njim me je tako pritegnil, da sem si želela knjigo prebrati. Iz Trsta mi jo je prinesla prijateljica. Ob branju sem kar naprej jokala. V Etiopijo je prišel leta 2000 “za en mesec”, potem pa ostal dvajset let. V Adwi, mestu v Tigraju, je za osirotele otroke zgradil celo vasico s hiškami, velikim vrtom, šolo, kuhinjo, vrtcem, bolnišnico, urgentnim centrom, centrom proti podhranjenosti, šolo za slepe, ki je sprejemala otroke in odrasle. Posredno ali neposredno je pomagal na tisoče ljudem, otrokom in mnogim odraslim, ki so v vasici našli delo in s tem možnost, da poskrbijo za svoje družine. Naredil je cesto do Maga Ume, ki leži visoko v gorah, ter tam zgradil ambulanto in šolo. Vse s prostovoljnim in brezplačnim delom vseh v družini: pomagali so mu oče, mama in sestra, številni dobrotniki in prostovoljci iz Italije. S starši je ustanovil združenje James non morirà, prek katerega vodi projekte in zbira donacije. Je edino združenje, kar jih poznam, ki več kot 99,6 % donacij nameni za pomoč ljudem. Ne izplačujejo si ne plač ne potnih stroškov. Tistih 0,4 % porabijo za pošiljanje paketov s knjigami, oblačili, igračami in drugimi darovi. Ko sem knjigo odložila, sem si zaželela, da bi jo prebralo čim več ljudi. Tudi ko sem besedilo prevajala, so mi po licih tekle solze, tako so me ganile zgodbe otrok, ki jih je Francesco srečeval in jim pomagal. Hvaležna sem urednici založbe Iskanja Bojani Pavlič, da se je odločila za izdajo knjige v slovenščini. Do sedaj so bili odzivi bralcev zelo pozitivni. Knjiga je primerna za odrasle bralce in mladostnike. Na osnovni šoli z italijanskim učnim jezikom v Piranu so že lani naročili 16 izvodov knjige Babaje, il richiamo dei bambini invisibili, seveda v italijanščini. Brali so jo devetošolci in se o njej tudi pogovarjali. Skupaj z njimi so knjigo brali tudi nekateri starši. Bili so očarani in pretreseni obenem. V sodelovanju z italijansko skupnostjo bi radi avtorja tudi povabili v Piran.

Kako je diplomirani ekonomist in komercialist iz Rima, zaposlen v očetovem podjetju, sploh prišel do tega? Imel je vse, varno službo, stanovanje, hobije, prijatelje. A zdelo se mu je, da ga miza v pisarni kot zid iz armiranega betona loči od življenja, ki si ga želi. Nekega poletnega večera je sedel na terasi in zdelo se mu je, da iz bližnjega parka sliši jokajoče klice otrok. Kmalu za tem ga je v pisarni presenetil oče: “Sin, ti nisi srečen tukaj. To delo ni zate.” Francesco je vedel, da ima oče prav, in dal odpoved. Takrat še ni vedel, kaj bi rad v življenju počel. Na radiu je ujel pogovor z misijonarko, ki je delovala v Tigraju v severni Etiopiji. Govorila je o trpljenju otrok, ki jih nihče ne sliši. Stopil je v stik z njo in se odločil, da gre na pot. “Pomagati drugim bi pomagalo meni,” si je rekel. Smer so mu nevede kazali odrasli in otroci, ki jih srečeval. V vsakdanjih dogodkih je poslušal, kaj mu pravi srce, zaupal “vesolju”, kot sam pravi, verjel in si vztrajno prizadeval uresničiti svoje sanje in sanje mnogih otrok, ki so potrebovali pomoč. V vasici zdaj živi več kot 100 otrok in vsi ga kličejo “babaje”, kar pomeni očka moj. Francesco jih je tudi uradno posvojil. Vsi ti otroci si zaslužijo, da njihove zgodbe spoznajo bralci po vsem svetu.

Francescova “humanitarna pustolovščina” je osupljiva, zgled poguma, odločnosti, zaupanja, ljubezni, nežnosti, tankočutnosti, spoštovanja. Zgodbe so napisane preprosto in sežejo do srca. Čudoviti opisi pokrajine, globok vpogled v življenje, poznavanje ljudi in njihovih značajev, široka paleta vsemogočih čustev, majhni in veliki čudeži, ki jim je bil priča, ljubezen, ki veje iz vsakega stavka, jezik, ki ga avtor uporablja … vse to presega zgolj beleženje spominov, dokumentiranje dogodkov in naredi iz knjige pravo malo literarno mojstrovino. Melat (s fotografije na naslovnici), deklica, ki je tako ganila Francesca, da je v trenutku spoznal, kaj je smisel njegovega življenja, je danes stara čez dvajset let, izšolala se je in pomaga očetu pri delu. Ko bi bilo več takih ljudi, kot je Francesco Romagnoli, bi bil svet veliko lepši.