Knjiga, ki je (skoraj) napovedala prihodnost
Knjigosnedki (6)
Ali bi lahko obstajal svet brez knjig? Ljubitelji branja bi gotovo odgovorili, da ne, marsikdo drug pa si verjetno takšen svet predstavlja brez težav. Koliko je takšnih ljudi pri nas, sem pred kratkim odkrila v članku o raziskavi, ki je bila izvedena v državah Evropske unije. Pokazala je, da so najbolj strastni bralci Luksemburžani, Slovenija se je znašla na dvanajstem mestu, Italija pa med zadnjimi, saj kar 65 odstotkov ljudi, starejših od 16 let, v letu 2022 ni prebralo niti ene knjige (za Italijo sta le še Ciper in Romunija). Ob vsem tem sem se spomnila na roman Fahrenheit 451, ki je sicer izšel že leta 1953, vendar je danes bolj aktualen kot kdajkoli prej. Avtor Ray Bradbury v delu govori o izmišljenem, distopičnem svetu, v katerem knjige zažigajo, saj se ob njih ljudje počutijo nelagodno in žalostno. 451 stopinj Fahrenheita oz. 233 stopinj Celzija je namreč temperatura, pri kateri se vname papir v knjigi.
Glavni junak romana, Guy Montag, je zaposlen kot požigalec, človek, ki svoje dneve preživlja tako, da sežiga prepovedane knjige, ki jih ljudje skrivajo doma. Ne spomni se več, da so gasilci nekoč gasili ogenj, pravzaprav o svoji okolici ve zelo malo. V njegovem svetu vozniki dobivajo globe zato, ker vozijo prepočasi, saj imajo pri tem čas, da dejansko opazujejo naravo. Le redki ljudje recimo vedo, da je zjutraj na travi rosa, saj se večinoma raje prepuščajo drugim užitkom: radijskim cevčicam, ki si jih potisnejo v ušesa in jih odpeljejo stran od njihovih življenj, ali pa orjaškim televizijskim zaslonom, ki jih imajo pritrjene na tri ali pa celo štiri stene svojih sob. Ljudje v Montagovem svetu živijo v otopelem miru in niti ne vedo, da so nesrečni. Tudi sam živi prav tako, dokler nekega dne ne spozna deklice, ki mu spremeni življenje. Od takrat naprej začne Montag na svet gledati z drugačnimi očmi, vedeti hoče, o čem govorijo prepovedane knjige, začne ga zanimati narava, predvsem pa pogreša pogovore in družbo ljudi okoli sebe. Strah pred osamljenostjo ga pripelje do ekstremnih dejanj, vendar na koncu uspe najti košček tistega sveta, ki ga pogreša.
Knjiga Fahrenheit 451 nedvomno ni lahkotno branje. Čeprav je roman kratek, se v njem srečamo z marsikatero resnico, ki je ni lahko požreti, in prepogosto se zgodi, da v tem groznem izmišljenem svetu najdemo našega, resničnega. Prav tako pogosto pa se zgodi, da v knjigi najdemo lepoto in odstavke, ki jih bralec prebira vedno znova in znova. “Da bi uničili kulturo, ni treba sežigati knjig. Treba je zgolj pripraviti ljudi, da jih prenehajo brati,” pravi Ray Bradbury. Zato je Fahrenheit 451 roman, ki ga je vredno vzeti v roke, saj nas prisili, da dobro razmislimo o družbi, v kateri živimo. Prisili nas, da odložimo pametne telefone in da se odtrgamo od televizijskih zaslonov, da v svojem življenju najdemo tiste stvari, ki so res pomembne. Recimo pogovore s prijatelji, opazovanje neba in, za nekatere od nas, branje knjig.
