Kjub vsemu ostajamo še vedno tujci

Na knjižnem sejmu v Novi Gorici je Jernej Šček predstavil svojo prvo knjigo

Med 4. in 8. septembrom je potekal v Novi Gorici knjižni festival in sejem Mesto knjige z zanimivim programom. Na festivalu so se predstavili številni avtorji. V torek je Jernej Šček predstavil svojo novo knjigo Kavarna Italija. Z njim je debatiral Livio Isaac Sirovich, pogovor pa je moderiral Luka Lisjak Gabrijelčič. Isaac Sirovich je judovskega rodu in stanuje v Trstu. Po poklicu je geolog, a je tudi poglobljen proučevalec zgodovine in pisatelj, ki je prejel že več priznanj. Jernej Šček je filozof in publicist, poučuje zgodovino in filozofijo na liceju France Prešeren v Trstu. Knjiga, ki jo je predstavil na festivalu, je zbirka intervjujskih besedil z imenitnimi predstavniki italijanske intelektualne kulturne scene, kot so Massimo Cacciari, Umberto Galimberti, Mauro Covacich, Massimo Recalcati, Mauro Corona, Ernesto Galli della Loggia, Vittorio Sgarbi in veliko drugih. Večino intervjujev je objavljal v Sobotni prilogi časopisa Delo. Izšli so iz želje, da bi kaj povedal o odnosih med dvema sosedoma, kot sta italijanski in slovenski narod, ki še vedno, po več stoletjih sosedstva, ostajata v kulturnem, duhovnem in intelektualnem smislu tujca. V tem smislu je avtor hotel zapolniti praznino in ponuditi slovenskemu bralcu čim popolnejšo sliko sodobnega stanja italijanskega duha, saj so mnogi intervjuvanci prvič predstavljeni slovenskemu narodu. Šček hoče tako postati most med narodoma, “a ne zid,” kot sam pravi. Vedeti moramo, da ima vsak most dvoje bregov in se srečanje ponavadi zgodi v sredini, kar pomeni, da mora svoj del vsakdo prehoditi sam, ni ga mogoče prehoditi namesto drugega. Isaac Sirovich, ki je tudi eden izmed intervjuvancev v knjigi, je kot sogovornik na odru povedal, da je sin oziroma potomec judovskih emigrantov in se zato veliko zanima za ljudi ob meji in za vse narode, ki živijo v domačem Trstu. Sam se zgraža nad dejstvom, da se tudi v institucijah, kot je šola, še vedno govori o Trstu izključno kot o čistem italijanskem mestu in se ne omenja druge narodnosti. Poroča se, da živijo Slovenci na bližnjem Krasu, a ne v mestu samem. Ko je v zgodnjih sedemdesetih letih obiskoval tržaško univerzo, je imel prijatelja, ki je bil Slovenec. On se je tega zavedel šele tedaj, ko so ga nekega dne fašisti “odkrili” kot Slovenca in ga pretepli ter mu zlomili nos. Večkrat se je spraševal, zakaj so bili italijanski občani Trsta vedno veliki nacionalisti in agresivni do drugih narodov. Prišel je do zaključka, da je treba zadevo iskati v zgodovini Italije. Kraljevina Savojcev je imela vedno kot cilj postati veliko cesarstvo, po zgledu angleškega ali francoskega, zato se je hotela čim bolj razširiti, ne samo v Afriko, ampak tudi na Balkan in priti do Bosporja ter tako podjarmiti vsa slovanska ljudstva na tem ozemlju. Trst je bil odskočna deska podobnih načrtov. Človek, ki živi ob meji, se torej počuti tujec in domačin obenem, kar pa ni vedno negativno, ampak zna biti tudi privilegij in pred Italijani velika prednost, je povedal avtor. Vsa Slovenija je eno samo veliko križišče, saj smo zelo blizu drug drugega. Italijanski narod je nasprotno množičen in razmišlja z velikimi številkami. Za učenje slovenščine se bo na žalost odločil zelo težko. Prej bo izbral slovenščino iz načelnosti kot pa iz koristi. Tudi dvojezičnost nam ni veliko v pomoč. Kako lahko o dvojezičnosti govorimo, ko se zgodi, da ob mizi, kjer se zbere vesela družba, govorijo izključno v italijanščini, čeprav je samo en Italijan, ki ne zna slovensko. Dvojezičnost obstaja le tam, kjer oba sogovornika lahko govorita svoj materni jezik in sta gotova, da ju bo drugi vsaj pasivno razumel.