Kdo noče več biti neviden
Knjigosnedki (37)
Pred dvajsetimi leti se mi je zdelo, da je zamejstvo negibno, da bo obstalo in ostalo takšno, kot je bilo, za vse večne čase. Pa vendar se je spremenilo in se še spreminja. Žal moram priznati, da sem v zvezi s prihodnostjo naše skupnosti dokaj črnogleda, a vendar sem prav v zadnjem času dobila spet kanček upanja, vonj svežine in priokus novosti.
Pred časom sem slučajno na našem tržaškem radiu “uletela” na pogovor ob izidu knjižnega prvenca Mojce Petaros. Pritegnil me je že naslov Nočem več biti nevidna, ki se mi je potem med samim branjem zdel še toliko boljši in res posrečen. Ko sem na knjižnem sejmu torej postopala pri naši zamejski stojnici, sem zagrabila priložnost in si kupila izvod. Ni mi bilo žal! Branje je prijetno, sočasno pa nudi iztočnice za razmišljanje. Odpira univerzalne in lokalne teme, ki se naravno umestijo v tržaško okolje. Dobrodošli so tudi fantastični elementi, ki pri nekaterih zgodbah začinijo pripoved. Cenila sem tudi reference na slovenski literarni kanon, saj delujejo neprisiljeno in so pravi hommage velikanom slovenske literature.
Zbirka kratkih zgodb pa vendarle odpira drugačna vprašanja, takšna, kakršnih v naši manjšinski literaturi mogoče nismo vajeni. Oddaljuje se od tradicionalnih tem, vezanih na jezikovno in narodnostno identiteto ter na kolektivno travmo fašizma, čeprav se jim ne odpove v celoti – nadene jim nova, modernejša očala, ki bolj kot v preteklost gledajo v prihodnost, in se s tem oddalji od avtoreferenčnosti, ki je včasih prisotna v naši literaturi. Zato se njeni literarni liki sprašujejo, kako ohraniti identiteto v tujini, drugi pa naši družbi kažejo ogledalo z neprijetno resnico: tudi med nami je rasizem, določeni problemi pa se raje pometejo pod preprogo, kot da bi jih rešili. Umeščenost v točno določeno okolje torej ne deluje omejujoče, pač pa ravno nasprotno – pisateljica izhaja iz poznanega sveta in neobremenjeno prelije na papir univerzalne teme, ki jih bralci lahko razumejo tudi v drugih okoljih. Zgodbe imajo premišljeno strukturo, ki bralca vedno znova preseneti ravno v zaključnem delu pripovedi.
Zorni kot je raznolik, kot so raznolike tudi nastopajoče literarne osebe, ki skupaj tvorijo pisano paleto sodobne družbe. Pisanje je tako prepričljivo, da sem si za marsikatero zgodbo želela, da bi prerasla v roman, saj bi ga z veseljem brala. Čutiti je, da je avtorica v literaturi doma, da so besede njen drugi dom, da se z njimi rada igra in da rada ob njih razmišlja.
Zbirko odlično dopolnjujejo ilustracije Petre Debelis, spremno besedo pa je podpisala novogoriška pisateljica Anja Mugerli.
