Kdo ima pravico, da se okupatorju upre?

Piše: Katja Ferletič

Praznovanje 25. aprila navadno prinaša s seboj tudi delitve in neustrezne interpretacije zgodovine. Bližajoča se obletnica spodbuja vzporednice med “našo” osvoboditvijo izpod diktature in osvoboditvijo drugih. Dejansko je pričakovati, da bo letos na množičnih shodih in prireditvah odmevalo geslo “Svobodna Palestina” in da bo marsikdo poveličeval upor Palestincev proti Izraelu. Vojna v Ukrajini prav gotovo ne bo vzbudila istega zanimanja, v javni razpravi obstaja namreč protislovje, saj so prav tisti, ki najbolj nasprotujejo izraelskemu okupatorju, hkrati tisti, ki so najbolj strpni do ruskega okupatorja.

Na italijanskem otoku Capri je prejšnji teden potekalo tridnevno srečanje zunanjih ministrov skupine G7. V središču njihovih razprav je bil ravno Bližnji vzhod, bežno pa so se dotaknili tudi vprašanja pospešitve dobav sistemov zračne obrambe Ukrajini. Ukrajinski zunanji minister Dmitro Kuleba je pozval predstavnike sedmih najbolj industrializiranih držav, naj uničijo vse ruske rakete, tako kot so uničili vse iranske rakete, preden so padle na Izrael.

Mnogi pozivajo Ukrajince k predaji, po drugi strani pa ne nagovarjajo Hamasa, naj se preneha bojevati, da bi preprečil pokol še več tisoč palestinskih civilistov – tudi Hamas bi lahko končal vojno z dvigom bele zastave, vrnitvijo izraelskih talcev in predajo očitno močnejšemu nasprotniku. Vsekakor bi nas morala zgodovina arabsko-izraelskega spora, ki se je začel pred 76 leti, naučiti, da mir nikakor ne izhaja iz vojaške zmage, da priključitev določenega ozemlja ali kapitulacija sovražnika še ne zagotavlja miru. Ko bi se ukrajinska vlada nenadoma odločila, da se preda Putinu, bi to gotovo ne končalo vojne; začela bi se nova, počasna, neskončna vojna. “Ni miru brez pravičnosti, ni pravičnosti brez odpuščanja!” so besede Janeza Pavla II.

Svet krvavi, veliko ran je odprtih, vse kaže, da se ne bodo še hitro zacelile. Svetovni voditelji se sestajajo, premikajo uteži na tehtnici svetovnih razmer, malo jim je mar, da ljudje umirajo v Gazi in Ukrajini. Vse žrtve očitno nimajo enake vrednosti, enakega dostojanstva: nekatere lažje postavljamo v ozadje, nekateri dogodki na svetovni geopolitični šahovnici z lahkoto izpodrinejo druge in jih pošiljajo v pozabo.

25. april je zmaga vseh, ki so hrepeneli po pravičnosti, ki niso povesili glave, temveč so se uprli okupatorju in se borili za svobodo. Naj bo letos tudi priložnost za globlji razmislek, za sočustvovanje z vsemi, ki se v tem trenutku borijo za svoje pravice v upanju, da bo končno prišlo do realnega miru, do odpuščanja.

Preberi tudi

Vprašljivi molk

Uvodnik

Vprašljivi molk

28.02.2024
Na mladih svet stoji!

Uvodnik

Migranti, grožnja ali vir?

Uvodnik

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme