KAOS na Svetih Višarjah: pol stoletja zaveze in spominov

Klan aktivnih odraslih skavtov iz Gorice je s krajšim poletnim taborom počastil 50-letnico rojstva korenin Slovenske zamejske skavtske organizacije

Med 11. in 14. junijem 2026 je v slikoviti kulisi Zahodnih Julijskih Alp potekal poletni tabor Klana aktivnih odraslih skavtov (KAOS) iz Gorice. Letošnji podvig ni bil le potepanje po gorskih stezah z nahrbtnikom na ramenih v iskanju naravnih lepot, temveč tudi simbolno dejanje, posvečeno 50-letnici Slovenske zamejske skavtske organizacije (SZSO) in prvega jamboreeja, skupnega tabora, ki je leta 1976 potekal v Pinedu pri Clautu. Prav pod Sv. Višarjami pa je bilo 13. junija 1976 prvo srečanje tržaških, goriških in koroških skavtov, ki je tlakovalo pot povezovanju slovenskih skavtskih vrst v zamejstvu.

Letošnji tabor KAOS-a je bil zastavljen dvodelno: prvi del je bil potovalni, drugi pa namenjen obujanju zgodovinskega spomina in druženju. Pravzaprav pa sta se oba poudarka stalno prepletala in povezovala v enotno izkušnjo.

Od Mrzlih vod do Zajzere

Četrtkov začetek tabora je kaosovce popeljal v posebno lep kotiček Zahodnih Julijcev. Izhodišče so imeli v začetku doline Mrzle vode (Valle di Riofreddo), v zaselku med Trbižem in Rabeljskim jezerom, od koder so z nahrbtniki na ramenih krenili na večurno pot ob istoimenskem potoku, ki je ponujala lepe razglede na okoliške veličastne vršace. Cilj prvega dne je bil udoben lesen bivak Carnizza (1457 m), ki po temeljiti obnovi iz leta 2012 stoji na manjši jasi sredi gozda pod skalnatimi stenami. V njegovem zavetju so utrujeni, a povsem zadovoljni pohodniki kmalu začutili prvinski pomen potovalnega tabora in skupnosti, ki se stke med koraki v klanec in poglobi ob večernih pogovorih.

V petek zjutraj so v vedrem vzdušju nadaljevali pot do Prašnikovega sedla in naprej po gozdovih in planinah, ob pogledu na mogočni Montaž in druge Poliške Špike, do prelepe doline Zajzera. Tam so si v gorskem potoku privoščili potrebno in zasluženo ohladitev, nakar so dospeli do doma ob farni cerkvi sv. Egidija v Žabnicah, ki je postal njihovo oporišče za ostali del tabora.

Zahvala za preteklost, prošnja za prihodnost

Sobota, 13. junij, je prinesla vrhunec taborjenja. Na vrh Svetih Višarij, svetišča, ki stoletja povezuje tri narode, se je del odraslih skavtov zjutraj povzpel peš po romarski poti, preostali pa z žičnico. Pridružila sta se jima tudi Mogočni kragulj (Bernard Spazzapan), ki je bil v goriški skavtski organizaciji voditelj že leta 1965, in Pojoči nosorog (msgr. Karel Bolčina), ki je za zbrane – in za člane zakonske skupine iz Gorenjske – opoldne, ob zvokih kitare in skavtskem petju, v čudoviti “naravni katedrali” daroval sveto mašo. Pri obredu so se s hvaležnostjo spomnili pokojnih nekdanjih načelnikov zamejskih jamboreejev, voditeljev in drugih skavtov-bratov. Višarska Marija ljubeznivo sprejema romarje in v tem zvesto vztraja, je dejal msgr. Bolčina in v pridigi poudaril, da “pri Njej črpamo moč, da tudi mi s ponosom gledamo naprej, naslednjim desetletjem naproti”. Dodal je, da “tako skavte kot zakonce veže obljuba. Bog je sklenil zavezo in je ne prelomi. Edina pot, da je tudi mi ne prelomimo, je ta, da hodimo po Njegovi poti, za Njim. Prihodnost bo, če bomo mi z Njim.”

Teklo je leto 1976 …

Načelnik KAOS-a Močni bober (Mauro Leban) je med mašo podčrtal, da bo osrednja proslava ob 50-letnici SZSO letošnji poletni jamboree v bližini Ajdovščine, “in vendar je prav, da v okolici Sv. Višarij zabeležimo tudi 13. junij”. Na ta dan leta 1976 so se namreč v Kanalski dolini prvič v širši zasedbi srečali tržaški, goriški in koroški skavti, da bi pripravili prvi jamboree, ki je bil v tistem letu glavni skupni trenutek. Pred 50 leti se je torej Slovenska zamejska skavtska organizacija “rojevala”, ni se rodila čez noč. 15. januarja 1976 so se na sestanku odločili, da se bodo združili. 30. marca so izbrali ime SZSO ter začeli načrtovati dejavnosti in poenotenje štirih organizacij goriških in tržaških skavtov in skavtinj. 21. maja so začrtali poletni program, pomislili so na jamboree, obenem začeli programirati delovne tabore v pomoč potresencem. Kot že rečeno, je bil 13. junija izlet večje skupine voditeljev na Sv. Višarje; po romanju so se ustavili v Žabnicah, kjer so začeli konkretno pripravljati program skupnega tabora. “Spominjam se, da takrat ni bilo pretiranega navdušenja,” je povedal Leban. “V združevanje smo vsi stopali nekoliko zadržani, češ da smo oz. so eni oz. drugi različni, samosvoji itd. Pa tudi Korošcev nismo dobro poznali.” Na prigovarjanje starejših skavtov, zlati Mogočnega kragulja, so pa le šli v to pustolovščino. Zaupali so, stopili na to pot “in potem se je rodilo marsikaj lepega”. Močni bober je navzočim mimogrede zaupal dragocen oseben spomin: prav 13. junija 1976, natanko pred 50 leti, je na poti na Sv. Višarje spoznal tržaško skavtinjo, ki je potem postala njegova žena. Že v tistih letih, pa tudi kasneje, je v SZSO-ju nastal marsikateri par: “Tudi to je veliko pripomoglo k temu, da je združitev goriških in tržaških skavtov postala bolj pristna in življenjska.”

Med 20. in 31. julijem je bil jamboree v Pinedu. Ves avgust in prve dni septembra so potekali že omenjeni popotresni delovni tabori, ki so se jih udeleževale skupine tržaških in goriških skavtov. Nato so začeli urejati deželni pravilnik: 15. decembra so podpisali prva pravila, “to je bil formalen začetek SZSO. Od prvega srečanja je torej poteklo 11 mesecev.” Do prvega pravilnika so prišli leta 1986, do uradne ustanovitve s statutom pa leta 2000. “Pot je bila torej kar dolga. V vsem tem času smo se trudili, da bi na najboljši način poskrbeli, da bi bila združitev konkretna in ne le na papirju.” Ni bilo preprosto, saj “je bilo treba združiti različne poglede, mnenja in čutenja”. Celoten “proces je torej trajal 24 let”. Ob koncu svojih misli je Močni bober želel poudariti, da “je združitev v SZSO absolutna vrednota. Moramo jo zagovarjati in nanjo biti ponosni, tudi če je pot včasih težka, tudi če so še vedno razlike in težave.” Enotnost, “ki se gradi z majhnimi koraki in s skupnimi ideali, je že prinesla veliko dobrega”. Iz vsega tega je nenazadnje nastal tudi KAOS: odrasli skavti, ki ga sestavljajo, namreč čutijo, da “so te vrednote nekaj živega in jih želijo tako ali drugače posredovati tudi drugim”. Skavtizem ponuja res veliko lepega, “to poudarjajmo, ne pa tistega, kar nas morda ločuje”.

Spomini pod starim macesnom

Po maši in kosilu iz nahrbtnika se je druženje preselilo v senco pod bližnjim starim macesnom. In oživeli so spomini izpred petdesetih let. Bernard Spazzapan je med drugim obudil dogajanje iz časa, ko so prevajali prve skavtske pesmi in sestavljali prve pesmarice. Več anekdot je sklenil z besedami: “Čutim posebno milost, da sem danes lahko tu. Mnogih ni več, niti mojih bratov. Hvala, da držite skupaj. Ko bom mogel, bom še rad prišel.”

Pogovori so se dotaknili tudi oseb in dogodkov na treh nepozabnih velikih jamboreejih (Pinedo 1976, Log pod Mangartom 1979 in Globasnica 1984), ki so združili Trst, Gorico in Koroško. Tudi v smehu so se starejši skavti spominjali zdravega rivalstva med Goričani in Tržačani ter šaljivo pripomnili, da so marsikateri goriški fantje prav na Tržaškem našli dekleta, ki so postala njihove življenjske družice.

Skupnost, ki deluje s srcem

Pri nedeljski maši v žabniški cerkvi je kaosovce pričakalo presenečenje, saj so jo pod vodstvom Silvana Zavadlava olepšali pevci Mešanega pevskega zbora Ciril Silič iz Vrtojbe. Ostale dopoldanske ure so minile v znamenju pospravljanja doma – pa tudi misli. Preden so ob žuborečem potoku v dolini Zajzera odpeli Pesem slovesa, so si vzeli čas za zaključno refleksijo. Tabor je večini udeležencev prinesel dragocen čas za dušo in “glavo na paši”. Poseben vtis je pustila izkušnja potovalnega dela, ko človek znova ovrednoti vsak požirek vode in vse tisto, kar se doma zdi samoumevno. Osrednja točka taborjenja ni bil vnaprej začrtan program, je še bilo povedano, temveč spoznanje, da klan deluje kot prava skupnost, v kateri si je treba zaupati in si deliti bremena. Skupnost namreč ne nastane sama od sebe, ampak se neutrudno gradi z medsebojnim poslušanjem in razumevanjem.