Kakšne počitnice?
Počitnice so namreč izredno pomembne že z vzgojnega vidika, saj imajo opraviti s temelji zdrave osebne rasti. To je privilegiran čas, ko smo lahko v stiku z realnim svetom, ko se “dotikamo” sveta. V poletnih mesecih se narava razbohoti in razživi, vabi nas, da se je dotikamo. In to je – po mnenju strokovnjakov – vse prej kot banalno. Dotikati se sveta je danes temeljna izkušnja, pravijo. Nočemo že spet govoriti samo o mladih, češ da je zanje pomembnejši fiktivni svet od realnega, ker neprestano buljijo v računalnike, “pametne” mobije in druge elektronske naprave. Veliko je namreč tudi odraslih, ki – niti ne za razvedrilo, temveč zaradi službe – preživljajo/mo več časa “v stiku” z računalnikom kot pa z družino ali prijatelji! Virtualni svet je postal za premnoge “naravni habitat”, saj jim pomeni več kot realni svet, brez njega preprosto ne morejo živeti. Izguba stika z realnim svetom pa vodi k skromnejšemu doživljanju lastnih občutij: obstajajo ljudje, ki niso nikdar videli jutranje zore ali uživali opojnega pomladnega dehtenja; ki ne poznajo barv jesenskega gozda; ki se niso nikoli ustavili pred zatonom ugašajočega sonca v morju; ki ob pogledu na zvezdnati svod v gorah niso nikdar občutili hrepenenja in hkrati strahu… To so ljudje, ki jim zakrni duša: niso več sposobni se čuditi, niso več dojemljivi za skrivnost, kaj šele za doživljanje svetega in božjega! Človekov duh potrebuje počitek, da spet vzpostavi utrujeno in morda skaljeno notranje ravnovesje, da se prerodijo ustvarjalne sile. Saj ni nujno iskati sanjske počitnice na drugem koncu sveta; včasih je pomembnejše se zavestno odpovedati raznim škatlam, ki nas utesnjujejo – pa naj bo to avtomobil, televizija, računalnik ali mobi -, in iti na sprehod.
Počitnice so tudi odlična priložnost za krepitev človeških odnosov in pletenje novih vezi. Če besedi “srečanje” in “sreča” imata isti koren, ni slučaj, saj z veseljem rastemo le, če preidemo od “jaz” na “mi”, če se soočamo z drugimi. Kolikor bolj kdo “izstopi iz sebe”, toliko bolj je srečen in v življenju uspešen. Že vse leto živimo “zraven” drugih, največkrat ob njih, morda celo vzporedno… Vsaj med počitnicami odpravimo prislov “zraven” in se odločimo za “skupaj”!
Počitnice, nazadnje, poudarjajo svetlo plat življenja. Govorijo o tem, da življenje je naporno, včasih res pokaže zobe, je pa tudi lepo, še več, očarljivo. Tudi razmišljati o tem, da življenje ima svetle plati, danes (žal!) ni banalno, še manj samo po sebi umevno. Prav zato pa je nadvse pomembno. Potrebujemo zavest, da nismo v ječi. Zavest, da obstajajo zrak, svetloba in lepota. Zlasti mladi pa potrebujejo ob sebi odrasle, ki živijo z veseljem, ki zajemajo življenje z veliko žlico, ki imajo želje in načrte, pa tudi moč in pogum to uresničiti, ker imajo radi življenje.
Če je nekaj, kar resnično potrebujemo v poletju 2013, je morda prav ljubezen do življenja. Se vam zdi malo?
