Kakšne bedake imamo med nami!

Te dni so v Italiji znova v ospredju migranti, prišleki. Televizijska poročila, časniki, svetovni splet so polni novic o migrantih, teh nesrečnih ljudeh, ki prihajajo k nam od vsepovsod. Nekateri bežijo pred vojnami, drugi pred totalitarnimi režimi, še največ pa jih prihaja k nam, ker bi zase in za svoje bližnje radi poskrbeli tako, da bi tu našli plačano delo, zaposlitev, da bi tudi oni bili deležni tega, kar imamo mi, skoraj vsi, ki živimo v razvitem svetu, v izobilju, od hrane do varnih domov, od zdravstva do socialne in druge varnosti. Spet si politiki polnijo usta s takimi in drugačnimi izjavami, spet slišimo, kako je treba zajeziti prihod teh revežev, da niti ne pišem o sovražnih izpadih proti tem nesrečnikom. Mi, ki smo ob državni meji, z njimi živimo vsak dan: v Trstu moraš gledati stran, da jih ne vidiš, kako spijo na prostem vsepovsod – več kot petsto jih je –, v Gorici smo prišli tako daleč, da jih gledamo vsako jutro, kako spijo čisto na meji, ob cesti na mejnem prehodu v Rožni Dolini, po parkih in drugod. Poročali smo že, kako dobrodelne organizacije in v prvi vrsti Karitas ne morejo nadomestiti države zaradi prevelikega števila migrantov in predvsem zato, ker ni to njihova naloga. In jasno je, da ta država s sedanjo zgrešeno politiko ne deluje, “ne funkcionira”, kot pogovorno rečemo, sicer te sramote za našo družbo in za vse nas ne bi bilo vsem na očeh. V Italiji, ki je za staro in jalovo Japonsko druga najstarejša država z najnižjo rodnostjo na svetu, se to dogaja; v Italiji, kjer primanjkuje več sto tisoč delavcev; v Italiji, kjer na Jugu ne poberejo niti enega samega paradižnika več domačini, ampak trume zamorcev (tako, krajevno, so temnopolte ljudi, ki so k nam prihajali iz neznanih mest za morjem, označili naši predniki), ki jih izkoriščajo najprej njihovi “kaporali – kapoti”, zvečine vsi zamorci, in nato seveda krajevni mafijci; v Italiji se to dogaja, kjer sedanja desničarska vlada zaradi lastne nesposobnosti nima sogovornikov v Evropski uniji, da bi se celovito spopadla s težavami, ki jih vsi migranti prinesejo s seboj. Z migranti bodo, bomo morali živeti vsi, zato so ti, ki sovražno govorijo in se tako vedejo do njih, bedaki.

Že daljnega leta 1976 mi je v hudi zimi za tankom v Zrenjaninu, kamor sva se s srbskim prijateljem Radetom Djilasom skrila, da ne bi v nedogled poslušala “politične nastave”, “pumpanja s politiko”, kot smo rekli Janezi, Slovenci v Jugoslovanski ljudski armiji, ta Srb razložil, kako gre s tem. Na samem sem ga vprašal, kako se bodo končali hudi protesti albanskih študentov in kako se bodo razvile zadeve na Kosovu in v Metiohiji, kot se je takrat reklo. Rekel mi je takole: “Djuro, mi Srbi imamo staro modrost, pregovor, ki pravi takole: Kdor ima ovce, ta bo imel tudi planino.” Tako je tudi bilo: za prijateljem Djilasom sem izgubil vsako sled, kjer pa je bila nekoč avtonomna republika Kosovo in Metiohija, je danes albanska država. Rade je imel prav. Migranti imajo otroke, za to gre! Zato bodo tudi ti bedaki, ki migrantov nočejo, morali živeti z njimi!

V začetku avgusta sem imel vsakoletni specialistični pregled v tržiški bolnišnici. Naročen sem bil za 13.30, zaradi večjega števila pacientov pred mano sem prišel na vrsto malo pred 15. uro. Tik predno me je prijazna medicinska sestra poklicala, naj stopim do zdravnice, sem se zavedel, da sem v čakalnici edini belec, vsi drugi so bili temnejše polti. Niti enega zamorca ni bilo, moški v kotu mi je s svojo tiho in oprezno prisotnostjo govoril, da je prišel zato, da zavaruje tri ženske – muslimanke, ena med njimi je prevajala. Razmerje med belci in tistimi s temnejšo poltjo v čakalnici je bilo devet proti ena, za temnopolte, seveda. Ko sem odhajal, sem z avtom naredil krog po središču Tržiča. V neznosni vročini belopoltih ljudi skorajda ni bilo na ulicah, v zameno pa je bilo veliko temnopoltih, od zamorcev do tistih, ki prihajajo iz Bangladeša in delajo v krajevni ladjedelci, tudi zato, da lahko predsednik uprave podjetja Fincantieri potem vsako leto “pokasira” nekaj milijonov evrov nagrade zato, ker “uspešno vodi ladjedelnico”.

In sem pomislil, kakšni bedaki so vsi tisti, ki sovražno govorijo in se sovražno vedejo do migrantov! Prav zares bedaki! Kot so bedaki tisti, ki se obešajo na to, da se v našem morju kopajo oblečene muslimanke! Moja stara očeta sta prišla po več letih iz Rusije, kjer sta bila med prvo svetovno vojno oba vojaka-ujetnika, in sta nam otrokom mirno pripovedovala, kako imajo Rusi drugačne navade, kot jih imamo mi. In sta povedala, da sta se v neznosni vročini ruskih celinskih poletnih dnevov tudi onadva kopala gola v velikih ruskih rekah, z otroki, ženskami in moškimi. Toliko.

Kakšni bedaki so ti, ki govorijo grdo o migrantih, tepci zares! Z njimi živijo in bodo vsi pri nas še bolj živeli v prihodnje, kot jaz živim že dolgo med in z njimi. Javno lahko ponovno povem, da so v soseščini najbolj prijazne prav “varuške”, “badanti”, ki skrbijo za ostarele ljudi, migrantke torej. Vse so iz Romunije, iz kraja, ki je na meji z Moldavijo, 25 ur vožnje z avtomobilom stran od nas. Z njimi živim že dolgo in sem jih vedno vesel, ko se srečamo. Vselile so se v stanovanje, kjer je prej živel prijazni Maročan, musliman, z ženo in majhnim otrokom, ki je odšel zato, ker mu je naredil življenje neznosno Italijan z Juga … Vzela ga je noč in čez nekaj mesecev sva se srečala v vasi v baru, se pozdravila in sem ga vprašal, zakaj so odšli. Bil je kratek: “Glej, neznosno je bilo, stalno nam je težil, je rasist, in žena se ga je začela bati, ker je stalno grozil, jaz pa čez dan delam in sem se tako odločil, itak delam v Gradežu, kot dobro veš.” Povedal mi je tudi, kje je kuhar, me povabil, naj pridem kaj okrog.

Te moje sosede iz daljne dežele, kjer je pozimi mrzlo, kot je mrzlo lahko le v tistih krajih, ne gledajo v tla in ne konic svojih čevljev, ko me srečajo na ulici, kot to počno vase zaprti sosedje “domorodci”, da bi me ne pozdravili, te ženske in njihovi možje, otroci pozdravijo s širokim, odprtim nasmehom. Kot me rad pozdravi Abdulah, ko se srečava.

In sem vesel, da imam končno za sosede ljudi, s katerimi lahko delim tudi krščanske praznike, veselje ob njih. Z Abdulahom sva si tudi vedno voščila, med pandemijo covida sva si kar čez vrt povedala, da itak verjameva v istega Boga, on musliman, jaz kristjan, oba sva bila namreč mnenja, “da je treba moliti, da mine ta kuga sodobnega časa, druge ni”, on je med pandemijo namreč izgubil službo in so mu nosili hrano uslužbenci naše občine. Ker so moje nove sosede pravoslavne vere, si s temi sodobnimi aleksandrinkami z zamikom voščimo Božič in Veliko noč, za Veliki šmaren smo si pa lahko veselo voščili na isti dan, tako katoličani kot pravoslavni verniki namreč ta veliki Marijin praznik obeležujemo 15. avgusta.

Na fotografiji: migranti, ki preživljajo noč pri mejnem prehodu v Rožni dolini (slikani pred 6. uro zjutraj) / Foto JMP