Komentar

Kako zelo smo ranljivi!

Kako zelo smo ranljivi!

Piše: Iva Koršič / Drobno razmišljanje

Kako zelo nespametni smo ljudje, zaverovani vase in v svoje sposobnosti obvladati vse, posebno v sodobnem času, ko smo z znanostjo in tehnološkim napredkom dosegli nekoč povsem neslutene cilje! Kako smo nemočni, majhni in nebogljeni, smo po sili razmer spoznali v teh tednih, ko nas straši in utesnjuje koronavirus, ki je na svetu in seveda pri nas v Italiji okužil že na desettisoče ljudi in žal zahteval že premnogo smrti. Drobno “živo bitje”, nevidno prostim očem, okrogle oblike, iz katere površine štrlijo nekakšni mešički ali “lovkice”, ki komaj čakajo, da se bodo prisesale na človeški organizem in povzročile v njem bolezen, nas je popolnoma spravilo s tirnic. Zaradi tega neznatnega “bitijca”, ki seje velik preplah po vsem svetu, se nam je povsem spremenilo življenje. Naš vsakdanjik ni več tak, kot je bil še pred kakšnim tednom. Takrat smo zmotno mislili, da ta novi, nepoznani virus šari tam daleč po Kitajski, mi pa smo tu na “varnem” v Evropi. Naša otroška naivnost včasih res ne pozna meja! Pri tem lahkomiselnem ugotavljanju smo pozabili, da je globalizacija dosegla ves svet. Prinesla je gotovo marsikaj dobrega, a tudi marsikaj neprijetnega. Zdaj, ko v nekaj urah lahko preletimo pol sveta, se je tudi oddaljena Kitajska približala. Kako zelo nam je blizu, se je pokazalo prav ob širjenju tega nevarnega virusa, ki se je iz te vzhodne države bliskovito razširil k nam. K nam je “pripotoval” kar z letali; prinesli so ga pač tisti, ki so se mudili v okuženih krajih zaradi poslovnih opravkov, službenih obveznosti ali ker so bili na potovanjih kot turisti. Vse je danes na svetu kot na dlani in virusi ne poznajo meja. Z mejo pa smo se minuli teden spet soočili mi, ki živimo ob njej na Goriškem, Tržaškem in Videmskem. Skoraj popolnoma pozabili smo nanjo, saj nam je bilo ob njenem padcu izredno lepo. Vsa ta leta smo brezskrbno peš ali z avtomobilom prečkali nekdanjo mejo brez vsakršnih fizičnih pregrad in prosto hodili v bližnje kraje v Slovenijo. Posebno mi, ki živimo na severnem delu Gorice in radi zahajamo na sprehod po Solkanskem polju, smo pri tem večkrat zašli tudi v Solkan. Nihče nam ni tega preprečeval, saj mejna črta ni bila zastražena kot nekdaj pod Jugoslavijo, ko so mrki vojaki hodili s psi ob meji in pazili, da je ne bi kdo slučajno prekoračil. Ko pa se je v teh dneh koronavirus začel širiti tudi po Sloveniji in so z različnimi zaporami zaprli vse male obmejne prehode in se je na skupnem trgu s spodbudnim imenom Trg Evrope, pred nekdanjo goriško severno železniško postajo, spet pojavila mrežasta pregrada, se nam zdi, da smo naenkrat spet potonili v tiste temne pretekle čase, ko ni nihče smel iti čez mejo. Zdaj, ko smo se s polnimi pljuči naužili svobode in z njo napojili dušo, nam jo je nevidna “stvarca” spet odvzela. Vse se je spet obrnilo na glavo. Zdaj se spet ne moremo več prosto gibati ne mi ne Solkanci po tistih mirnih, vijugastih stezicah in kolovozih, ki vodijo mimo lepo urejenih vinogradov, oljčnih nasadov ali polj, na katerih so tu pa tam še zadnje preostale rastline letošnje letine solkanskega “rusega reguta” ali bolj fino rečeno “goriške rože”. To se zdi vse nepojmljivo, tudi zato ker je pač človek ustvarjen tako – že svetopisemska zgodba iz Stare zaveze o izgubljenem raju nam to potrjuje –, da hrepeni zmeraj po “prepovedanem sadežu”. Zato bi si zdaj, ko je iz zelo tehtnih, zdravstvenih razlogov popolnoma pravilno, da tega ne smemo storiti, še bolj želeli iti onstran pregrad, v Solkan, Novo Gorico, Šempeter, morda samo zato, da bi potešili radovednost ob tem, kaj je vabljivega na policah kakšnega supermarketa ali kakšne rastline in rože imajo zdaj na razpolago v veletrgovini ali v kakšnem manjšem, ličnem solkanskem rastlinjaku.
Tako nam je prosto premikanje odvzel ta neznatni virus, ki seveda ne pozna meja in ki nas je močno prizemljil in krepko stresel z nas tisti občutek, da smo “vsemogočni”, ker smo v zadnjih desetletjih skokovito napredovali na vseh področjih. Pozabili pa smo, da so naši tuzemski temelji zelo krhki. Zdaj pa smo se prebudili iz te lažne omame in moramo priznati premoč narave, ki se je tokrat pokazala v malem virusu, ki spravlja na kolena zdravstveni in gospodarski sistem. Morda pa je moralo priti do tega. Moralo se je zgoditi nekaj takega, kar nam je zaustavilo ta nori tek našega vsakdanjika, ki je postajal vsak dan bolj vrtoglav, skoraj zadušljiv.
Da bi preprečili nadaljnje širjenje virusa, se je italijanska država odločila zapreti šole, ustanove, kulturne domove, trgovine… Vse tisto pač, ki ni neobhodno potrebno za preživetje. Mi, ki smo brezglavo dirjali sem in tja po pomembnih opravkih ali pa samo zato, ker je bilo pač treba nekam iti, ker nam je tako narekoval tempo naše družbe, smo zdaj primorani ostati doma, med štirimi stenami ali na domačem vrtu, kdor ima to srečo, da ga ima. Zaradi zajezitve širjenja okužbe s koronavirusom smo bili primorani upočasniti korak in doma spet zaživeti tisto družinsko življenje, na katerega smo že pozabili zaradi našega norega upravičenega ali neupravičenega hitenja. Morda bomo v tem “hišnem priporu” v naše dobro na novo odkrili vrednote, ki bi morale povezovati družinske člane. Sočasno pa smo tudi spet spoznali, kako krasna je svoboda neomejenega premikanja iz enega kraja v drugega, za katero smo zmotno mislili, da je neka danost, ki nam je nihče ne more odvzeti. Pa nam jo je v letu 2020 odvzel neznani virus in nas predramil iz naše lahkomiselnosti in nam pripravil tak scenarij, kakršnega si sploh nismo predstavljali in kakršnega nismo doživeli niti v najbolj morečih sanjah.

19.03.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!