Prerok miru na italijansko-slovenski meji, simpozij o goriškem županu Micheleju Martini

Dandanes smo priča prevratu v svetu politike, kjer je “nedokončana” in nepremična Evropa skoraj obsojena na nepomembnost tudi zaradi prešibkega sodelovanja med državami članicami. Zato je toliko pomembnejše poznati kontekst lokalne in mednarodne politike v šestdesetih letih, ko sta goriški župan Michele Martina in njegov kolega iz Nove Gorice Jožko Štrukelj orala ledino v takratni Evropi. Iz tega prijateljstva je gotovo zrasel duh Gorice, ki je z dobrim sodelovanjem in medsebojnim spoštovanjem položil temelje tudi za GO! 2025.

S temi besedami se je začel simpozij z naslovom Michele Martina, prerok miru na italijanski vzhodni meji, ki se je odvijal 9. maja v dvorani Dora Bassi v Gorici. Pobudo je dalo združenje Città dell’uomo v sodelovanju z goriško Katoliško akcijo, Inštitutom za srednjeevropska kulturna srečanja, Inštitutom za socialno in versko zgodovino, Inštitutom senatorja Antonia Rizzattija in združenjem GoriziAttiva. Konferenca je potekala pod pokroviteljstvom goriške mestne občine in Dežele Furlanije – Julijske krajine. Prispevki so orisali zgodovinski, politični in cerkveni kontekst tistega časa.

Prvi je nastopil profesor Michele Cassese, nekdanji predavatelj na Univerzi v Trstu, s predavanjem Cerkev drugega vatikanskega koncila (1962–1965) ponovno odkriva sebe in se odpira svetu. Sledil je prispevek raziskovalca Federica Tenca Montinija, posvečen jugoslovanski politiki, z naslovom Neravno desetletje: šestdeseta leta v Jugoslaviji. Poleg tega sta spregovorila še Ivan Portelli s prispevkom o goriški nadškofiji v letih koncila ter Piero Zin, ki je podal pregled političnih sprememb med letoma 1954 in 1970.

Pierpaolo Martina, nečak tega pomembnega župana, je podrobneje obravnaval delo Micheleja Martine. Martina je postal župan Gorice leta 1965 kot predstavnik italijanske Krščanske demokracije. Njegovo obdobje je pomenilo prelomnico v odnosih med Gorico in Novo Gorico. Razumel je, da prihodnosti mesta ni mogoče graditi na nacionalnih konfliktih in zaprtih mejah, temveč na sodelovanju. Skupaj z novogoriškim županom Jožkom Štrukljem je začel razvijati čezmejno sodelovanje, kar je bilo v času hladne vojne izjemno pogumno dejanje. Martina in Štrukelj sta verjela, da meja ne sme biti zid med narodi, temveč prostor srečevanja. Njuno sodelovanje je postalo celo evropski simbol povezovanja razdeljenih mest. Leta 1967 je Martina na povabilo nemškega politika Willyja Brandta v Berlinu predstavil goriško izkušnjo kot model evropskega dialoga med narodi.

Zanimiv je bil prispevek ravnatelja Petra Černica, ki je predstavil zgodovino politike in integracije Slovencev v Italiji od leta 1945 do leta 1965 ter njihov odnos do goriškega župana Martine. Martina je gotovo vplival na proces sprave in bil v tem smislu nekakšen predhodnik duha okrožnice Pace in terris. K temu je pomembno prispeval Jakob Ukmar. V petdesetih in šestdesetih letih so slovenski politiki v Italiji delovali predvsem znotraj različnih italijanskih strank, zlasti Krščanske demokracije in levih gibanj, in eden najpomembnejših političnih voditeljev v Gorici je bil tedaj gotovo Avgust Sfiligoj. Ideja o samostojni slovenski politični stranki se je postopoma razvijala prav v času velikih sprememb na Goriškem. Prav med Martinovim županovanjem se je med Slovenci v Italiji utrdilo prepričanje, da potrebujejo lastno politično predstavništvo. Njegova odprtost do slovenskega jezika, kulture in sodelovanja je omogočila bolj sproščeno politično ozračje na Goriškem.

Že januarja 1947 je bila na Goriškem ustanovljena politična organizacija SDZ (Slovenska demokratska zveza) z jasnim ciljem: zaščititi Slovence, ki so se po vojni znašli v italijanski državi. To je bila stranka, ki je združevala, s pomočjo slovenskega duhovništva, liberalno in katoliško tradicijo. Goriški nadškof Giacinto Giovanni Ambrosi je močno podpiral organiziranje Slovencev in z veseljem podprl gradnjo Katoliškega doma, kjer so se zbirali katoliški Slovenci. Vzporedno pa je nastala tudi druga, levičarska politična stranka, naklonjena Titu. V šestdesetih letih so se začele povezovati različne slovenske politične in kulturne skupine, ki so pozneje oblikovale Slovensko skupnost. Stranka je bila uradno ustanovljena leta 1975 kot politična organizacija slovenske manjšine v Italiji.

Čeprav Martina ni bil član Slovenske skupnosti, je njegovo obdobje ustvarilo pogoje za njeno kasnejšo rast. Na Goriškem se je namreč razvilo ozračje političnega dialoga, v katerem slovenska identiteta ni bila več razumljena kot grožnja italijanski državi, temveč kot del skupne zgodovine prostora. Med drugim je bil župan Martina tudi med podporniki zakonodaje, ki je omogočila ustanovitev in ureditev slovenskega šolstva v Italiji. Konferenco je zaključila profesorica Elisa Battistella z razmišljanjem z naslovom Od pregrade do prostora srečanja: italijanska vzhodna meja.