Kaj ti je, deklica?
Jezikovnica (202)
Letošnjo pomlad je v slovenskih kinematografih zaznamoval nov slovenski film z naslovom Kaj ti je deklica režiserke Urške Djukić, ki je bil posnet v Čedadu. Zanimivo je, da se njegov naslov medbesedilno navezuje na neki drugi slovenski film, ki ga je leta 1982 režiral Karpo Godina: Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica. Besedilna podstat obeh naslovov je naslov slovenske ljudske ljubezensko-vojaške pesmi Kaj ti je, deklica, ki govori o padlem vojaku: “Kaj ti je, deklica, / da si tak’ žalostna? / Kaj mi je, / nič mi ni, / srce me boli. // Oblekla bom črn gvant, / saj to je bil moj fant, / saj to je bil moj fant, / zdaj mrtev leži. // Fantič v grob’ leži. / Fantič, oj, vstani mi. / Kak’ čem jaz vstati, / k’ me krogla teži.”
Če ste pozorno brali, ste lahko opazili, da sem v naslovu Jezikovnice zapisala vejico, ravno tako v naslovu ljudske pesmi Kaj ti je, deklica. Nisem je pa zapisala v naslovu obeh filmov. Zakaj ne? Ker je v nobenem od uradnih naslovov teh dveh filmov ni. Odgovora na vprašanje, zakaj je ni, ne bom iskala. Samo pojasnila bom, da nagovor v stavku ločimo z vejico oz. vejicama, in navedla nekaj nazornih primerov.
Prvi primer je že iz naslova oz. prvega verza navedene ljudske pesmi “Kaj ti je, deklica, da si tak žalostna?”, drugi pa iz drugega verza zadnje kitice: “Fantič, oj, vstani mi.” V obeh navedkih gre za nagovor: v prvem primeru je deklica nagovorjena sredi povedi, zato je nagovor od preostale povedi ločen z dvema vejicama, v drugem navedku pa je nagovor fantiču na začetku povedi, zato je vejica zgolj ena. Nagovor sodi k pastavkom, ki niso pravi stavki, saj nimajo osebne glagolske oblike; k pastavkom poleg nagovorov prištevamo tudi medmete (oj, joj, uh, uf …) – ravno v navedeni pesmi imamo primer tudi za medmetni pastavek, ki je ločen z dvema vejicama, ker ni na začetku, temveč sredi povedi: “Fantič, oj, vstani mi.”
Pogosto dobivam elektronska sporočila s takimi neustreznimi nagovori: “Vladka zdravo,”, “Pozdravljena Vladka,”, “Vladka pozdravljena,”. Zakaj sem na koncu nagovora zapisala vejico? Zato ker jo avtorji v vseh teh navedenih nagovorih običajno zapišejo, in imajo prav, saj se poved potem nadaljuje (“Vladka pozdravljena, pošiljam ti potrebne podatke.”), manjka pa seveda spredaj, kjer bi označila začetek nagovora. Pravilno bi bilo takole: “Vladka, zdravo,”, “Pozdravljena, Vladka,”, “Vladka, pozdravljena,”.
V nadaljevanju vam navajam nekaj primerov pravilne rabe vejice pri nagovorih v e-pošti. “Spoštovani, zanima me odgovor na spodnje vprašanje. Spoštovana profesorica, pošiljam vam seminarsko nalogo. Spoštovana profesorica Novak, pošiljam vam seminarsko nalogo. Spoštovana profesorica, pozdravljeni, pošiljam vam seminarsko nalogo. Spoštovani starši, vabimo vas na zaključno prireditev. Pozdravljeni, starši, pošiljam vam obvestilo. Hvala za poslano, Ana. Ana, pozdravljena! Vse najboljše, Marija! Pozdravljeni, Ana Novak Kovač, pravkar ste se prijavili v e-učilnico. Dober dan, Ana, pošiljam ti besedilo.”
Ko začnemo pisati e-sporočilo ali običajno pismo, moramo biti pozorni, da pozdrav ločimo od nagovora, zato je prav: “Pozdravljeni, pošiljam vam vabilo.” in “Pozdravljeni, sodelavci, pošiljam vam vabilo.” Zato med besedama “spoštovani” in “sodelavci” ni vejice, ker je to celota nagovora “Spoštovani sodelavci, pošiljam vam vabilo.”, med besedama “pozdravljeni” in “sodelavci” pa je, ker gre za nagovor (sodelavci), ki ga ločimo od pozdrava: “Pozdravljeni, sodelavci, pošiljam vam vabilo.”
Spoštovane bralke in bralci, lepo vas pozdravljam.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
