Kaj nam sporoča en sam trenutek na križu?

Štirje evangelisti, sinoptiki in Janez, spregovorijo o Jezusovem trpljenju in njegovi smrti na križu. Dejstvo nam ne vzbuja presenečenja, saj je Odrešenik postal človek in stopil med nas prav za to. Nekoliko večje preglavice pa nam povzroča pristop štirih pisateljev, ki se ne ujema pri zadnjih Jezusovih besedah in njegovi drži, ko visi na leseni kladi. Matej in Marko pričata, da je Jezus zakričal (Matej) oziroma zaklical (Marko) in izustil Očetu vprašanje: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” Luka (ki gotovo ni bil med množico pod križem) bolj umirjeno in manj dramatično ugotavlja, da je Jezus preprosto izročil Očetu svojega duha, “Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo”, in izdihnil, brž ko je to izrekel. Janez, resnična priča in očividec dogodkov (zato bi mu morali najbolj verjeti), pravi, da je Jezus začutil žejo in prosil tekočine; ko pa je spoznal trenutek preloma med časnim in večnim, je dahnil: “Dopolnjeno je,” in izdihnil.

Zaradi besednih in tudi stvarnih nasprotij lahko bralec začne neizogibno dvomiti, da je morda vse izmišljeno in da niti evangelistom ni jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo in če se je sploh zgodilo. Toda (vedno obstaja “toda”) smemo ali celo moramo priznati, da so pisatelji različno občutljivi in je vsak opisal zadnje trenutke Jezusovega življenja na zemlji s svojega zornega kota. Torej, niso nasprotja ali protislovja, pač pa različni pogledi na isti dogodek, dopolnjevanje.

Vsem nam, živečim, je skupno to, da nam je bilo podarjeno življenje. Ni dveh ali več življenj. Življenje je eno in samo eno. Živeti. A obenem na svetu danes in v človeški zgodovini ni dveh oseb, ki bi živeli na enak način, ki bi imeli enak značaj, enako življenjsko izkušnjo, enak pogled na življenje in družbo.

So (smo) ljudje, ki so podobni Matejevemu opisu. Pred smrtjo trepetajo in se ji upirajo. Kričijo zaradi trpljenja in prenašanja krivic ter obtožujejo Očeta, da je On kriv, ker dopušča na svetu krivico in zlo. So (smo) drugi, ki jih lahko postavimo med “Markove”: v življenju kličejo na pomoč. Zavedajo se, da smo ljudje socialna bitja in da ni mogoče živeti brez sodelovanja, brez sočutja, brez sprave. Potem so “Lukovi”: mednje, upam, spadamo kristjani. Vse izročamo v Očetove roke. Hvaležni, da nas je ustvaril, da lahko gradimo svet, ki nam ga je On zaupal ter izročil v upravo in uporabo. Vemo, da ni naš, da tudi življenje ni naše, pač pa je vse dar. Mi ga hranimo, gojimo, včasih s težavo in med prenašanjem težkih bremen. In končno Janez. Jezusove besede “Žejen sem”, ki jih je zapisal v evangelij, izražajo človekovo stalno željo po ljubezni, po odnosih, po harmoniji. Tak človek se zaveda, da ni popolno bitje in nujno potrebuje pomoč svojega bližnjega. Pripravljen je na sodelovanje, soudeleženje, sooblikovanje. In ko se bliža dan odhoda s tega sveta, ocenjuje svoje življenje kot izpolnitev poslanstva in dopolnitev vseh življenjskih dejanj.

Da, vse to nam sporoča en sam, kratek in enkraten trenutek na križu. Pogled nanj nam odkriva tudi naš odnos do njega. Štirje evangelisti pa se le dopolnjujejo in vsi pričajo, da je Jezus tudi vstal in premagal utesnjenost zemeljskega življenja. To čaka tudi nas. Vsakega izmed nas. Ta zavest naj nas spremlja v prazničnih dneh!