Jezikovnica (46)
Pika je poleg vejice naše najosnovnejše ločilo, kajne? Celo maček Muri je v priljubljeni otroški pesmici Kajetana Koviča, ko je prebiral časopis, prebral vse, “brez razlike, tudi vejice in pike”. V šoli smo se jo naučili postavljati najprej, saj je, kot pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika, “ločilo, ki označuje konec pripovednega stavka”, taki stavki pa so najosnovnejši in najpreprostejši. Zakaj torej o piki pisati, če z njo ne bi smelo biti težav? Mogoče pa vendarle ni tako … Včasih se zaustavi že pri poimenovanju tega ločila. Pika je pika. Ni pičica. In tri pike so tri pike ali tropičje, ne pa tri pikice.
S piko je križ predvsem tam, kjer nima česa iskati. To pa je zelo pogosto za podpisom. Celo Slovenski pravopis 2001 v členu 240 izrecno navede, da se za podpisom pika ne postavi. Kljub temu pa neredko dobim elektronsko pošto, v kateri nekdo v dobri veri, da bo ja vse prav napisal, za podpisom hiperkorektno pritisne še piko (nepravilno je torej zapisati: Lep pozdrav, Janez.). Preprosto ni treba. Ali kdaj v kakšnem obrazcu, ko se podpišete, dodate še piko? Seveda ne.
Prav tako dodatne, stavčne pike ne postavimo za okrajšavami, ki se že končajo s piko (narobe: Pripovedoval je o izletih, potovanjih, odpravah itd..). Dodatne pike tudi ne postavimo za tremi pikami (narobe: Prinesel je sadje, zelenjavo, mleko ….). Pika ne sodi na konec dobesednega navedka v premem govoru (narobe: “Ne vem. ” je rekel), zamenjamo jo z vejico (prav: “Ne vem, ” je rekel.).
Ste kdaj opazili, da pike tudi ni na koncu naslovov v časopisih, pa čeprav so ti naslovi stavki oz. povedi s povednim naklonom (Pevke in pevci dveh skupin so se izkazali, V središču bo kulturni dom)? Medtem ko se, ko gre za velelni in vprašalni naklon, klicaj in vprašaj na koncu naslova napišeta (Uspelo prvo Ivanovanje!, Do Idrije 250-metrski obvoz?). Nekoč so pike postavljali tudi na koncu naslovov, o tem se lahko prepričate, če pobrskate po starih časopisih, starih npr. sto ali več let. Tudi naslovi pesmi v Prešernovih Poezijah so se zaključevali s piko, čeprav nam danes ne pride na misel, da bi za naslovi: Pevcu, Zdravljica, Soldaška itd. postavljali pike, kajne? Navedeno je še en dokaz za to, da se jezik in z njim pravopis spreminjata.
Predvsem pa si moramo zapomniti, da v tipkopisu za piko, ki označuje vrstilni števnik, vstavimo še presledek. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji
Piše Vladka Tucovič / Pika
