Jezikovnica (174)
Litija ni litij
Marsikateri bralec bo ob tokratnem naslovu zmajal z glavo in si mislil, da je naslov čuden: nerazumljiv in brez smisla. Kakšno zvezo neki naj bi imela Litija in litij?! Kot vemo, je Litija zemljepisno lastno ime, natančneje: krajevno ali naselbinsko ime, saj označuje kraj oz. mesto ob reki Savi, približno na pol poti med Ljubljano in Zidanim Mostom, kot so zapisali na Wikipediji. Kaj pa litij? Kot piše v pomenski razlagi prenovljenega Slovarja slovenskega knjižnega jezika na jezikovnem portalu Fran, je litij “mehka, na zraku in v vodi neobstojna najlažja kovina srebrno bele barve” in “kemijski element s simbolom Li”. Kot še izvemo iz eSSKJ, je beseda litij prevzeta iz nemškega samostalnika Lithium, kamor je seveda prišla iz latinščine (lithium), vse pa korenini v grški besedi lithos, ki pomeni kamen (zato se litografiji, vrsti grafične tehnike, reče tudi kamnotisk). In etimološka razlaga zemljepisnega imena Litija? Nikakršne zveze nima z grško besedo lithos, pač pa s slovanskim imenom Ljutovid, kot piše v Etimološkem slovarju slovenskih zemljepisnih imena Marka Snoja. Litija je torej prvotno Ljutovidova vas, ki se je v stoletjih rabe obrusila do knjižne oblike Litija in narečne Ltija.
In zakaj neki sem nanizala vse te jezikovne podatke o Litiji in litiju? Zato, ker je pri obeh besedah za njuno razlikovanje pomemben naglas oz. natančneje: mesto naglasa. Samostalnik ženskega spola Litija je naglašen na drugem zlogu, torej Litíja, samostalnik moškega spola litij pa na prvem, torej lítij. Še ena razlika med obema besedama torej. Pa še nismo pri koncu naštevanja razlik: tudi pridevnika, tvorjena iz besed Litija in litij, imata namreč različno mesto naglasa. Vrstni pridevnik iz samostalnika Litija je litíjski, naglašen na drugem zlogu kot izvirni samostalnik (Litíja), vrstni pridevnik iz samostalnika litij pa je lítijev (npr. litijev oksid), naglašen prav tako na prvem zlogu kot izvirni samostalnik litij.
Kaj pa pridevnik lítijski? Ne obstaja. No, vsaj do nedavna ni obstajal, dokler ga pred kratkim nisem slišala na radiu. Pridevnik, ki se nanaša na litij, je namreč lítijev, pridevnik, ki se nanaša na Litijo, pa litíjski. Pridevnik lítijski je nekakšen križanec med eno in drugo besedo, ki pa ne sodi nikamor. Gotovo vam je zdaj že povsem jasno, ko omenjam pridevnika litíjski in lítijski, kam pes taco moli oz. kaj je bil povod za temo današnje Jezikovnice. Seveda nesrečna stavba na Litijski cesti v Ljubljani, nesojena sodniška palača, iz katere izhaja politična afera, ki polni medije v zadnjih nekaj tednih.
Litíjska cesta je tudi zemljepisno lastno ime. Sodi med nenaselbinska imena – drži sicer, da označuje del naselbine, kot so ceste, ulice, trgi itd., vendar ne naselbine kot take, zato zanjo ne velja, da bi se neprva sestavina pisala z veliko (nasprotno je z naselbinskimi imeni, ki tudi vsebujejo pridevnike, izhajajoče iz zemljepisnega imena, npr. Bohinjska Bistrica ali Koroška Bela, obe sestavini seveda pišemo z veliko).
Vendar v zemljepisnem lastnem imenu Litijska cesta očitno ni težav s pravopisom, pač pa z nekim drugim področjem naše jezikovne norme, ki je precej zapostavljeno. To je pravorečje. In prav pravorečna pomanjkljivost je, če namesto ustreznega mesta naglasa v pridevniku litíjski rabimo neustrezno mesto naglasa, to pa je lítijski. Zapomnimo si: ker je Litíja naglašena na drugem zlogu, je na drugem zlogu tudi naglas v pridevniku litíjski, zato ustrezno naglašujemo Litíjska cesta in nič drugače.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
