Vejica v Očenašu

Jezikovnica (239)

Krepko smo zakorakali v šolsko leto in prav je, da se tudi v Jezikovnici lotim “resne teme”, kot je vejica, in to še zlasti, ker obljuba dela dolg – jaz pa sem že pred časom v eni od Jezikovnic obljubila, da se bom posvetila vejicam v molitvi Očenaš. Končno obljubo izpolnjujem.

Še preden pa razložim, zakaj so na določenih mestih v očenašu vejice, si osvežimo spomin na Gospodovo molitev: “Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Pridi k nam, tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.” 

Molitev Očenaš je nagovor, zato je vejica že za prvima dvema besedama, ki nagovarjata Boga, “oče naš, ki si v nebesih”. Ta vejica stoji za besedama ogovora in pred veznikom “ki”, izpolnjuje torej dve nalogi: od preostalega besedila ločuje nagovor, ki je pastavek in mora biti ločen od drugih besed v stavku (nagovori, ki jim sledi vejica, če se ne končajo s klicajem, so še npr.: spoštovani, spoštovani gospod, spoštovana gospa, spoštovani starši, draga mama, ljuba prijateljice ipd.), hkrati pa stavek, ki sledi (“ki si v nebesih”), ločuje od nagovora. Ta stavek (“ki si v nebesih”) je t. i. “vrinjeni stavek”, ki mora biti od preostalega besedila ločen z dvema vejicama: prva označuje začetek vrinjenega stavka, druga pa konec. Na prvo se največkrat ne pozabi, saj se že otroci naučijo, da “pred ki, ko, ker, da, če” vejica skače, druga pa je večni problem, saj se nanjo pogosto pozablja, ker pred njo ne stoji tipičen, prepoznaven veznik, temveč običajna beseda, ki uvaja nov stavek (“posvečeno bodi tvoje ime”).

Zakaj že pa vejice sploh postavljamo? A zaradi veznikov? Ne. Postavljamo jih zato, da v povedi ločimo stavke oz. pastavke, pristavke in polstavke. Kaj so pastavki, pristavki in polstavki, vam ni treba vedeti, če veste, da je jedro vsakega stavka povedek in da vejica pravzaprav med seboj ločuje posamezne povedke. Pastavki, pristavki in polstavki so samo za dodatek.

Gremo naprej, oglejmo si naslednjo poved: “Pridi k nam, tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.” V tej povedi imamo dva povedka (pridi in zgodi se), torej bi ju morala ločiti ena vejica, vendar sta v tej povedi dve, saj samo druga ločuje drugi stavek od prvega, prva pa označuje začetek nagovora (“tvoje kraljestvo”), ki se zaključi z drugo vejico; torej ima druga vejica spet dve nalogi: zaključuje pastavek (nagovor), hkrati pa uvaja nov stavek (“zgodi se tvoja volja”). Drugih vejic v tej povedi ni in marsikdo bi trdil, da je to narobe, da bi vejica morala stati vsaj še pred kakor. Zakaj? Ker je beseda “kakor” podobna besedi “kot”, pred “kot” pa stoji vejica. Zadnji del trditve ne drži. Pred “kot” vejica stoji, samo če sledi povedek, npr. “govori, kot bi rožice sadil”, ne pa, če povedka ni, npr. “govori kot dež”.

Utemeljena raba vejice pred “kakor” pa je v naslednji povedi (“Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.”), kjer “kakor” spet uvaja t. i. vrinjeni stavek s povedkom “odpuščamo” (“kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom”), ki se z vejico ne le začne, temveč tudi konča, zato je pred veznikom “in” vejica, čeprav je običajno pred veznikom “in” ni – na tem mestu je, ker je pred veznikom “in” t. i. vrinjeni stavek (“kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom”). V tej povedi imamo primer tipičnega vezalnega razmerja, kjer vejice pred veznikom “in” ni, ker ni potrebna, saj funkcijo ločevanja oz. povezovanja opravlja ravno veznik “in”: “daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge”.

In še ena vejica je v tej zloženi povedi, ki pa spet ni problematična, saj nas na njeno rabo opozori veznik “temveč”. Vejica se pred veznik “temveč” mora postaviti, saj kaže na stopnjevalno razmerje, torej: ne le, da naj nas ne vpelje v skušnjavo, ampak/temveč/marveč naj nas tudi reši hudega.

Težko? Sploh ne. Mogoče pa bo pri postavljanju vejice v prihodnje pomagala ravno molitev. Iz mojih ust v Božja ušesa, kajne?

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.