Jezikovnica (170)
Sveti Miklavž in parkeljni
Pa smo ga dočakali, svetega Miklavža, ravno pred dvema dnevoma je zvečer obdaroval otroke, ponekod skrivaj, tako da ga niso videli ali so zgolj slišali parkeljne, ponekod pa z jasnim izpraševanjem, ali so bili pridni ali ne, in rožljanjem parkeljnovih verig.
O Miklavžu sem v lanski Jezikovnici z naslovom Adventni pravopis že pisala, tam sem omenila, da “osebno lastno ime Miklavž pišemo seveda z veliko začetnico, z malo začetnico pa prilastek sveti (sveti Miklavž) in tudi okrajšavo zanj (sv. Miklavž, podobno še g. župnik, p. Tarzicij, s. Terezija, prof. Novak ali dr. Kovač). [Ne pozabimo, da to velja zgolj, če okrajšava ni na začetku povedi, v tem primeru jo zapišemo seveda z veliko začetnico.] Praznovanje svetega Miklavža oz. obdarovanje otrok je miklavževanje, to ni lastno ime, zato te besede na zapišemo z veliko, razen če miklavževanje ni prva beseda poimenovanja prireditve, kar pa sodi med stvarna lastna imena, zato se zapiše z veliko – enako je z martinovanjem ali silvestrovanjem (v besedni zvezi Martinovanje na Krasu je samostalnik martinovanje z veliko, ker je prva beseda stvarnega lastnega imena, to je poimenovanja prireditve).”
Miklavževe obhode po tradiciji spremljajo parkeljni, parkelj pa je olepševalno poimenovanje za hudiča. Zakaj pa se imenujejo ravno parkeljni in kakšno zvezo ima hudi Miklavžev spremljevalec z živalskimi kopiti, kar samostalnik parkelj tudi označuje? Pojdimo po vrsti. Samostalnik parkelj, ki je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika “rožena tvorba na koncu prstov nekaterih sesalcev: vol si je poškodoval parkelj / v blatu so bile vidne sledi parkljev”, je samo na videz podoben drugemu samostalniku, ki se enako piše in izgovori, namreč samostalniku parkelj, ki označuje “hudiča: črn parkelj, grd kot sam parkelj”. Pri razvozlavanju tega vprašanja nam spet pride prav Slovenski etimološki slovar Marka Snoja, v katerem se poučimo, da izhaja samostalnik parkelj, ki označuje kopito, iz praslovanskega deležnika razcepljen, razprt; samostalnik parkelj, ki označuje hudiča, pa iz avstrijske nemščine (Pärtel) oz. nemškega samostalnika, ki označuje brado (Bart); tako je prvotni pomen Miklavževega parkeljna pravzaprav “bradač” oz. “tisti, ki ima kozjo brado, Spitzbartel”. Hm, ampak tudi kozel ima parklje, kajne? Pa smo spet v začaranem krogu, da bi Miklavžev parkelj lahko bil parkelj tudi zato, ker je simbol hudiča tudi njegova kozja podoba … (V sodobni avstrijski nemščini parkeljnu sicer rečejo Krampus, le-tega pa pozna že tudi Pleteršnikov nemško-slovenski slovar iz 19. stoletja pri slovenski iztočnici parkelj.)
Velja še opozoriti na razliko v sklanjanju parklja kot razcepljenega kopita in parkeljna kot Miklavževega spremljevalca. Medtem ko slednjega lahko sklanjamo kot parkeljna (podobno še: nagelj – nageljna, mandelj – mandeljna, vendar ne učitelj – učiteljna, temveč učitelja), pa tudi parklja, se samostalnik, ki označuje razcepljeno kopito, sklanja izključno kot parkelj – parklja: “pokaži mi svoje parklje [ne parkeljne], slabš. roke”.
Zaključimo pa vendarle z Miklavžem, ne s parkeljni. Cerkve sv. Miklavža so dale ime marsikateremu kraju v Sloveniji, na videz očitnima: Miklavžu na Dravskem polju in Miklavžu pri Ormožu in nekoliko preoblikovanemu Šmiklavžu, kakor se imenuje več krajev na Štajerskem in Koroškem – tudi na drugi strani meje. Ime Miklavž pa se skriva še v samostalniku Šenklavž, kot so nekoč rekli ljubljanski stolnici, cerkvi sv. Nikolaja. Tako se imenuje tudi serija slik slovenskega impresionista Matije Jama, npr. slika v Narodni galeriji, Šenklavž z Robbovim vodnjakom (ok. 1936).
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
