“Jeseni greš v Trst: odločitev, ki mi je spremenila življenje”

POGOVOR Spomini Rafka Dolharja na začetek slovenskega šolstva po drugi svetovni vojni

Zdravnik, politični delavec, publicist in pisatelj Rafko Dolhar je za marsikateri dogodek v našem prostoru še danes živa priča. Dvaindevetdesetletni rojak je bil neposredno povezan s političnim in kulturnim dogajanjem skozi vsa povojna leta, ko se je začela na novo postavljati slovenska skupnost. Pravzaprav je bil zraven že kot otrok, saj je sodil med prvo generacijo učencev, ki so se po drugi svetovni vojni začeli šolati v slovenskem jeziku v Trstu. O teh dragocenih spominih je spregovoril za naš tednik.

Bili so burni povojni časi, vi pa ste bili med tistimi, ki so prestopili prag ponovno odprte slovenske šole v Trstu …

Pred kratkim je moj prijatelj in sošolec Adrijan Rustja v Primorskem dnevniku ob 80-letnici ponovnega odprtja slovenskih šol v Ulici Lazzaretto Vecchio v Trstu 12. novembra 1945 delil svoje spomine. Ob branju so se mi začeli vračati številni prizori, na katere sem bil skoraj že pozabil. Spet sem podoživljal tiste pomembne trenutke: vstopni prag šole, učilnice, profesorje, vzdušje.

Vi ste bili pravzaprav “posvojeni” Tržačan – vstop v slovensko šolo je bil na neki način odločitev vašega očeta, kajne?

Res je. Ta začetek šolanja mi je v marsičem usodno zaznamoval življenjsko pot. Zato imam nekoliko drugačne spomine na tisti prvi stik z javnim – poudarjam – javnim šolanjem. Bilo je poleti leta 1945. Spominjam se, kako so nad Trbižem proti jugu leteli bombniki, ki so se vračali z napadov na Nemčijo. Eden od njih je izgubil nadzor in strmoglavil. Letalcem se je uspelo iz letala rešiti s padali. Domače straže so jih potem lovile po trbiški krnici in jih prestrašene, z nabitimi puškami, privedle skozi vas. To je eden najmočnejših spominov na čas, v katerem smo živeli. Že tisto poletno nedeljo smo sedeli pri kosilu, ko je oče izrekel stavek, ki mi je za vedno ostal v spominu: “V Trstu pravijo, da bodo jeseni odprli slovenske šole. Rafko, jeseni greš v Trst.” Takrat je vsa družina planila v jok, oče pa je ostal trdno prepričan: “Kjerkoli že je, slovenska šola mora biti.”

Takrat so se okoli ustanovitve slovenskih šol odvijali zapleteni politični boji. Poleg zavezniške vojaške uprave je poskušal v Trstu odločati tudi pokrajinski odbor OF. Ta je želela, da bi šole odprla ljudska oblast, Primorski dnevnik pa je temu dolgo pritrjeval. Zavezniki se temu niso pustili in so poklicali nadzornika Edvarda Mizerita in druge begunske šolnike, ki so bili po italijanskih in furlanskih taboriščih, da bi začeli voditi slovenski pouk. Ta notranji spor je bil tako hud, da je dr. Frane Tončič, predsednik centralnega komiteja OF za Primorsko, dejal, da bo odstopil, če se ne bo takoj omogočilo odprtje slovenskih šol, saj so bistvene po vsem tistem, kar je slovenski narod pretrpel. In takrat je vendarle prišlo do odločitve: pouk v slovenščini se je začel.

Zakaj poudarjate, da je bil to začetek vašega javnega šolanja?

Med vojno me je oče doma učil pisanja in branja. Pisal sem spise, ki mi jih je popravljal z rdečim svinčnikom, kadar je bila kakšna beseda povsem zgrešena, in z modrim, kadar ni bila povsem ustrezna. Tako sem se že doma naučil pravilne slovenščine in sem v Trst prišel brez večjih težav.

Ste bili torej med najbolje pripravljenimi učenci?

Tako je. Pisati in brati takrat ni bilo samoumevno. Doma smo govorili lepo, knjižno slovenščino, ne v narečju. Spomnim se, da so se profesorji čudili – profesor Skok je bil celo prepričan, da prihajam iz Jugoslavije kot begunec. Mene pa je presenetilo, kako nizko raven jezika so imeli nekateri sošolci in kako močno narečno so govorili.

Na tista leta imam sicer zelo lepe spomine, predvsem na profesorski kader. Imeli smo pokončne in izjemne profesorje: Beličiča, Peterlina, Pavletiča, Volka, Skoka … Res velike može. To so bila tudi leta novih prijateljstev, ki so ostala za vse življenje. Posebej se spominjam prijatelja Marijana Oppelta, s katerim sva bila zelo povezana, a je po končanem šolanju odšel v Avstralijo.

To so dragoceni spomini – prav je, da jih ohranjamo.

Na članek Andreja Rustje se je z odzivom oglasila tudi Vera Čok. Sam pa bi spodbudil še druge, ki so tiste čase doživeli in so še med nami, da se oglasijo prek naših medijev. Takšni spomini so neprecenljivi – pomagajo nam razumeti, od kod prihajamo, kaj smo doživeli in kako smo kot skupnost rasli.