Jedka zrcalna podoba izprijenih politikov
Kdor je pričakoval, da se bo ob obisku vsakoletne januarske celovečerne premierne uprizoritve dramskega odseka PD Štandrež do solz nasmejal ob vrtoglavih komedijskih, vodvilsko uglašenih
strunah, se je uštel. Letos je namreč štandreška ljubiteljska gledališka skupina, v 48. letu neprekinjenega umetniškega snovanja, na premieri v štandreški župnijski dvorani Anton Gregorčič, v soboto, 26. januarja 2013, zaigrala na trpke strune satirične komedije slovenskega mojstra tovrstnega žanrskega pisanja, pisatelja, pesnika, dramaturga, gledališkega in filmskega režiserja Vinka Möderndorferja. Iz njegove obširne literarne zakladnice je izbrala komedijo Štirje letni časi, ki jo je stkal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in jo režijsko zaupala Jožetu Hrovatu, izkušenemu igralskemu veteranu SNG Nova Gorica, ki je že osmo sezono njihov umetniški usmerjevalec. Vsebina komedije, ki jo v štandreški postavitvi uvajajo kot nalašč zanjo posrečeno napisani stihi Frana Milčinskega – Ježka, je tako zelo aktualna, da bi bila lahko zasnovana v današnjih dneh. V središču pozornosti je izprijen, izredno podkupljiv poslanec, ki si je prav zaradi tega nabral veliko premoženje, hišo, vikend, luksuzne avtomobile, jadralno letalo, podjetje z raznovrstnim, tudi sumljivim delovanjem in menjuje svoje prepričanje kot spodnje perilo. Njegovo početje je, kot le-to, velikokrat umazano od vseh njegovih politično strateških svinjarij, na limanice katerih se nazadnje še sam ujame. Da bi se priliznil volivcem, v parlamentu predlaga, naj ustanovijo komisijo za preverjanje premoženja sodržavljanov. Na njegovo smolo je predlog sprejet in komisija se odloči prav njega najprej obiskati. Predstava se začne ravno v trenutku, ko poslanec v skrbeh skuša uničiti dokaze o korupciji in skriti vse dragocenosti, ki si jih je nabral kot darila za svojo podkupljivost. Vse skupaj se zameša, ko namesto pričakovane komisije stopi v hišo neizprosni mafijski tercet, ki zahteva vrnitev izposojenega denarja. Tega je na lahko zafrčkal poslančev skoraj tridesetletni sin, ki mu je mar le za zabavno nočno življenje in hazardne igre. Družinsko sliko dopolnjujeta njegova ne ravno najbolj bistra in izobražena žena, ona je le “naivna, nevedna gospodinja, gospodinje pa so že po naravi neopredeljene” (kot sama pravi), in hčerka, ki je narava ni obdarovala s fizično lepoto, je pa zelo inteligentno in v študije filozofije zatopljeno osemindvajsetletno dekle z vročo željo dobiti fanta. Ob koncu sicer vse preseneti s svojim odločnim nastopom in vprašanjem, ki se zdi kot očitajoč krik današnjih mladih: kdaj bo prišel tudi zanjo pravi letni čas?!
Režiser Hrovat je komedijo zgradil skrbno sledeč izredno natančni Möderndorferjevi dramaturški zgradbi in pri tem glavno mesto prepustil sočnemu, z bodicami posejanemu tekstu, ki res ne potrebuje kakih dodatkov ali črtanj, le nekaj malega je krajevno obarval in takratne tolarje in marke spremenil v današnje evre. Kot vselej je dal vse od sebe, da bi bil igralcem čim bolj v oporo pri izrisovanju karakternih potez nastopajočih dramskih oseb. Situacijska komika z zamenjavo oseb je nekako podrejena orisu nastopajočih dramskih likov, ki jim je avtor dal polnokrvno, plastično značajsko oznako. Le-to so skušali nastopajoči igralci čim bolj jasno in natančno udejanjiti. Protagonista Leopolda Ciglerja, poslanca, je v čim bolj žive značajske poteze izprijenosti, laži in podkupljivosti odel Božidar Tabaj, ki mu sicer težave z glasilkami, žal, nagajajo pri tem, da bi se govorno svobodno razživel, kot le on zna, v mimičnem izražanju, spontanih kretnjah pa je kot vselej pretanjen komedijant in vloga se mu imenitno prilega. Ženo Amalijo, ki je prepričana, da mož dobiva darila zaradi svoje priljubljenosti, in se ji sploh ne sanja, kakšna je v resnici situacija, je zelo dosledno in prepričljivo, še posebno dobro v poudarkih Amalijine “naivnosti” ter “omejenosti” in prekomerne skrbi, da bi bila čim bolj verodostojna ob skrivanju “domačega” bogastva, izvrstno izoblikovala Daniela Puja. V usodo vdano hčerko Joniko s “krivimi nogami in mozolji na obrazu” ter z govorno napako, sesljanjem, in zasanjano zaljubljenim pogledom se je ob obvladovanju svoje naravne živahnosti in odločnosti, ki je pa prišla do izraza ob koncu, kot zahteva besedilo, izrazito vživela Vanja Bastiani. Matej Klanjšček, ki je v zadnjih predstavah kot glavni protagonist pokazal neverjetno igralsko zorenje, tudi tokrat ni razočaral pričakovanj: živo, povsem prepričljivo, tudi s poudarjeno obrazno mimiko (včasih še posebno poredno-hudomušno), ki takoj pritegne nase gledalčevo pozornost, se je prelevil v lahkoživega, razuzdanega mladeniča, ki neodgovorno razsipava denar, ko pa bi moral pokazati vsaj malo značajske pokončnosti, se strahopetno potuhne. David Mugerli je primerno dozo humornega nadiha dal mladeniču, ki na dom dostavlja pizze in v katerega je do ušes zatreskana uboga Jonika. V tej neuslišani ljubezni si ne zna pomagati drugače, kot da dvakrat na dan naroča pizzo štirje letni časi. Posebno učinkovito odrsko sliko in komičnost ob sočasnih gibih in gestah so ustvarili Marko Brajnik, Egon Cijan in Ivan Jederlinič kot cinično zlobna mafijska združba, ki si za dosego cilja ne pomišlja pohabljati svojih žrtev. Mrkih obrazov, oblečeni v črna oblačila s klobuki in črnimi očali, so bili res odlični mafijci! Za njihove in druge kostume je tudi tokrat poskrbela Nevenka Tomaševič, ki si je z dolgoletnim delom v poklicnem gledališču z znanimi kostumografi prisvojila tudi znanje odbiranja primernih kostumov za razne dramske like. V zakulisju je kot že nekajkrat šepetala Chiara Mucci. Realistično sceno, ki predstavlja bogato, s slikami obloženo dnevno sobo, sta s tehnično natančnostjo in izkušenostjo izdelala zanesljiva odrska mojstra Joško Kogoj in Franko Kogoj. Upravljanje luči in glasbe je bilo zaupano trojici mladih, Martini Marussi, Roberti Marussi in Davidu Vizintinu.
Sobotna publika, med katero je bilo kar nekaj gostov in stanovskih kolegov štandreških igralcev ter selektor letošnjega Srečanja ljubiteljskih gledaliških skupin severne Primorske, segmenta Linhartovega srečanja, igralec Gorazd Jakomini, član SNG Nova Gorica, je z zanimanjem in seveda tudi s smehom spremljala ujedljivo satirično komedijo Vinka Möderndorferja, ki so ji štandreški komedijanti skušali vliti čim ostrejši izraz, tako da so gledalci v nastopajočih komedijskih likih lahko uzrli marsikaterega politika, ki kroji usodo naših rojakov v Sloveniji, pa tudi naših sodržavljanov v Italiji, kjer je korupcija skoraj že “zakonita” in so mafijske “tolpe” prisotne povsod. Ob koncu lepega umetniškega užitka je občinstvo z dolgotrajnim ploskanjem večkrat priklicalo igralce na oder.
Novo uprizoritev so lepo sprejeli tudi abonenti Abonmaja Štandrež 2012, ki so si Štiri letne čase ogledali v nedeljo popoldne kot zadnjo predstavo letošnjega niza ljubiteljskih gledaliških predstav.
Ob premieri je izšel ličen gledališki list z režiserjevo mislijo in mnogimi barvnimi fotografijami in podatki o odigranih predstavah v minuli sezoni.
Iva Koršič
