Kamišibaj dan v Gorici in Novi Gorici znova združil ustvarjalce in občinstvo vseh generacij

Za nekatere zadeve človek hitro “zavoha”, da so zanimive in čudovite, a si nekako ne vzame časa in energije zanje. V z vsem prenatlačenem maju je sploh tako. Takšna je tudi moja zgodba s kamišibajem – pa čeprav o njem nisem vedel prav dosti več, kot prebral japonsko zvenečo besedo. Potem pa smo bralcem želeli tudi letos poročati o kamišibaj dnevu in tako sem se znašel v dvorani Goriške knjižnice Franceta Bevka v Novi Gorici, ki jo je polnil živahen vrišč zbranih otrok – nekaj iz nestrpnega pričakovanja, nekaj verjetno tudi zaradi poletne vročine, ki je te dni v polnosti pritisnila. Drugi vir nemira v dvorani so bili zbrani kamišibajkarji in kamišibajkarice (nisem se mogel upreti, da ne bi pri tem šaljivo razmišljal tako o “bajkah” kot o “bajkerjih”, so pa seveda to samo izvajalci), že na trnih in polni energije pred svojimi nekaj minutami na očeh publike. Oklepali so se butajev (to je tista tabla, miniaturni odrček, na katerem se odvija predstava) in verjetno v mislih preigravali, kaj gre lahko narobe – in seveda tudi, kaj gre lahko odlično. Morda je bilo to toliko intenzivnejše, ker je bilo med njimi kar nekaj novincev.

Po uvodnih besedah predstavnika knjižnice nas je na kratko nagovorila še Katerina Ferletič, ki jo že poznamo kot srce in dušo kamišibaja na naših koncih. Izvedel sem, da poimenovanje za to japonsko uprizoritveno umetnost pomeni “papirnato gledališče”. In potem se je začelo; no, naj se popravim, kamišibaj dan se je začel že dopoldne, za otroke od prvega do četrtega razreda na Osnovni šoli Otona Župančiča v Gorici, a ker je bil dogodek samo za šolske otroke, sem zaradi previdnosti, da me ne bi tam zadržali in bi moral še enkrat v šolo, tisti dogodek izpustil. Zdaj pa nazaj v dvorano knjižnice. Otroci so pri predstavah navdušeno sodelovali. Navdušen sem bil nad pestrostjo likovnih slogov in ustvarjalnih pristopov, ki so jih v špartanskih okvirih kamišibaja pokazali izvajalci. Vmes so še podelili zahvalo Občine Piran dvema navzočima velikanoma slovenskega kamišibaja, namreč selektorju letošnjega vseslovenskega festivala kamišibaja Boštjanu Odru in pa predsednici društva kamišibaj Jeleni Sitar. Sledili so trije kamišibaji na pesmi Srečka Kosovela ob stoletnici njegove smrti ter nas ponesli v nežno otroško dušo tega velikega pesnika. Zadnji kamišibaj pa je izvedel Boštjan Oder. Nato so nas vse skupaj povabili k nadaljevanju dogajanja v Kulturnem centru Lojze Bratuž.

Še preden sem se odpravil tja, sem prosil za nekaj besed Katerino Ferletič. Tri leta dan poteka tudi na oni strani meje, v Gorici pa je sedmič. Potem ko so kamišibaj pred trinajstimi leti “uvozili” iz Japonske, se je na Primorskem najbolj uveljavil ravno v Gorici. Kot vzgojiteljica in učiteljica prepoznava posebno uporabnost kamišibaja v zamejstvu za učenje jezika. Poleg predstav so vsako leto pomembne tudi kamišibaj delavnice; letos je bila v Ajdovščini za vzgojiteljice, bile pa so tudi delavnice za otroke, tako na Goriškem kot na Tržaškem. “Uživam v tem,” pove in da vsako leto znova z velikim veseljem organizira ta dan. “Lepo je razveseljevati druge.” Med predstavo se ustvari kiokan, posebna energija v trikotniku med butajem, pripovedovalcem in publiko. Poudari pa tudi, da se med kamišibajkarji ustvarijo močna, trdna prijateljstva – tako so nastale Furje z burje, skupina petih ustvarjalk, ki se redno srečujejo in nastopajo. Ko sem se zahvalil za poglobljen vpogled, pa je že napočil čas, da se premaknem na drugo mesto dogajanja. Če je v knjižnici prevladovalo intimno vzdušje, smo tu lahko videli vso monumentalnost tega dogodka, tako v pripravljenosti kot tudi v udeležbi. Najprej je bil na vrsti družinski del – kako je petelin še bolj zvit kot lisica, zakaj sove hukajo, kako je bilo z volkom in lisico. Pred bližajočim se kresnim večerom smo se spomnili moči praprotnega semena, kako je bilo z roparjevo ženo in da je druženje več vredno od vsakega lešnika, čeprav je zlat. Nad Zadlaščico baje pozimi še besede zamrznejo in vsekakor ni dobro preveč sitnariti “tišlerju”, ker ti na koncu lahko izdela “trugo”. Sodelujočim so podelili priznanja, nato pa je bil čas za “odrasli” del dogodka, ki so ga ob Kosovelovi obletnici tvorile njegove pesmi – med drugim sta se nam predstavila tudi oče slovenskega kamišibaja Igor Cvetko in predsednica društva Jelena Sitar. Kamišibajkarji (po pravici povedano so bile večinoma kamišibajkarice) so pretresljivost in občutenost Kosovelovih pesmi vsak v svojem ustvarjalnem jeziku nadgradili s svojskim likovnim jezikom in dramaturgijo. Zaključnim zahvalam je sledila še podelitev priznanj, tako sodelujočim kot tudi Odru, Jeleni Sitar in Cvetku. Z dušo, polno pravljic, smo se poslovili v poletni večer.