“V soboto na veselici s harmoniko, v nedeljo v kravati pred častitljivo publiko”

Tomaž Grassi o Rujnih muzikantih in zamejski glasbeni sceni

Tomaža Grassija, letnik 1999, iz Slivnega glasba navdihuje vsakodnevno. Študira solopetje in poje v nabrežinskem zboru Vihar, poznamo pa ga predvsem zaradi ansambla Rujni muzikanti, s katerim dosega že zanimive rezultate. Če je na Krasu veselica in zaslišite harmoniko, nanjo zelo verjetno igra prav Tomaž.

Kaj ti pomeni glasba? Živiš jo na različne načine – kot solopevec, zborovski pevec, član ansambelske zasedbe, harmonikar …

Ta raznolikost je zanimivost našega prostora. Ker nas je povsod vedno manj, te taka slika kar sama vodi v to, da se preizkusiš v različnih kontekstih. V soboto zvečer sproščeno igraš na veselici, v nedeljo pa v kravati nastopaš pred častitljivo publiko. Pri nas doma sta narodnozabavna in zborovska glasba zelo pomemben del naše družine. Tako da je glasba zame res del vsakdana. Družinsko smo zelo glasbeno podkovani in aktivni v glasbenem svetu. Oče je od vedno igral klarinet, tudi on je imel svoj ansambel. Mama je vedno pela v zborih, tudi sestra Veronika je klavirsko izšolana, sestra Petra pa se itak z zborovstvom ukvarja profesionalno. Z družino vodim agriturizem v Slivnem. Poleg službe pa vedno najdem čas za ansambel Rujni muzikanti, za študij solopetja in za vokalno skupino Vihar. Občasno nastopam tudi kot solopevec.

Kakšen pogled pa imaš na zamejsko zborovsko sceno? Tudi na tem področju je skupin vedno manj …

Zborovstvo je nasploh zelo obubožalo. To je širši problem, v katerega spada tudi naš zamejski prostor. Če pa se omejimo na naš kontekst, je seveda opaziti vedno manj zanimanja za glasbo. Zakaj je tako? Koliko ljudi dejansko poje iz tako neverjetne ljubezni do glasbe? Verjetno zelo malo. Kar pritegne, je dobra družba, ker je tudi zbor lahko kraj srečevanja. Najbolj učinkovito pa je, če kaj nastane s strani mladih. Mladi namreč kličejo mlade.

Kot drugo se lahko vprašamo tudi, zakaj je na Krasu malo harmonikarjev. Otroci se sicer še vedno odločajo za učenje harmonike, glasbene šole pa ponujajo samo klasični študij. Za koga lahko potem igraš s tako omejenim repertoarjem? Gotovo ne za prijatelje, gotovo ne na veselici, žal. In spet, zakaj imajo naše glasbene šole smer “pop” solopetja in ne petja narodnozabavne glasbe?

Svet se gotovo spreminja, a prepričan sem, da smo priča splošnemu obubožanju tudi glasbe v živo. Pri nas je vedno manj vaških šager, čeprav zamejstvo kar pogumno vztraja, kar se tega tiče.

Posebnost glasbenih skupin našega prostora, kot ste vi, Rujni muzikanti, ali druge skupine, je prav ta, da morajo imeti zelo širok repertoar, da zadovoljijo zamejske poslušalce: od slovenskih narodnozabavnih do italijanskih, dalmatinskih, balkanskih, angleških …

Da, to je res. Tukaj poslušamo res vse vrste glasbe v različnih jezikih, različnih stilov, ker smo stičišče kultur. Ta “prirojena značilnost” se je pokazala kot velika prednost, ker lahko zaradi tega z ansamblom z večjo lahkoto zadovoljimo tudi publiko izven meja našega prostora. Z Rujnimi muzikanti sedaj nastopamo tudi v popolnoma italijanskih in avstrijskih sredah, precej daleč od naših krajev. Nazadnje smo bili v kraju Rocca Pietore pri Bellunu, med čisto italijanskim prebivalstvom, kjer so zelo dobro poznali slovensko narodnozabavno glasbo (npr. Avsenikovo Na Golici), celo bolje kot pri nas! Tej zvrsti dajejo povsem drugačno vrednost. To me je res presenetilo.

Predvsem pri mladih Slovencih v Italiji se poslušanje narodnozabavne glasbe večinoma omeji samo na pustno obdobje in šagre, ki pa jih je vedno manj …

Tako je, narodnozabavna glasba v zamejstvu pomeni pust, osmica … v resnici pa je veliko več. Čeprav zadnje čase opažam, da se zanimanje za narodnozabavno glasbo vsaj v določenih sredah veča. To je pomembno za ohranjanje kulture in je pomemben del identitete Slovencev v Italiji. A tak repertoar in nastopanje sta omejena na območje od Benečije do Prebenega. Mi pa se radi preizkušamo tudi v drugih okoljih, kjer so zahteve drugačne. Vsak kraj deluje drugače in ima drugačne zahteve. V Avstriji se na primer igra ob nedeljah najkasneje do 16. ure. Tam so zelo zahtevni, treba je izpolniti visoka pričakovanja, da te spet povabijo.

Z Rujnimi muzikanti na svoj način tudi širite vest o Slovencih v Italiji. Imate pester program, ker redno nastopate tako v zamejstvu kot po Italiji, sedaj med pomladno in poletno sezono so bili vaši konci tednov kar zapolnjeni z nastopi in tudi daljšimi gostovanji.

Petje in glasba sta zame vedno bila in vedno bosta konjiček, sicer vse skupaj sedaj že postaja resnejši konjiček. To si trenutno lahko privoščim tako jaz kot ostali člani skupine. Kdo ve, kako se bodo stvari razvile … Ko odraščaš, imaš potem tudi druge, važnejše skrbi, časa za zanimanja pa je vedno manj. Treba je “tujč železo, dokler je gorko”. Pomembno je, da je skupina, da se v skupini imamo lepo.

Kakšna skupina pa so Rujni muzikanti? Kdo jo sestavlja? Kako je nastala?

Z bratrancem Antonom sva si vedno želela sestaviti svoj ansambel. Jaz sem sicer nekaj let nastopal s skupino Mlade gazde. Potem pa sva se ob pravem času in pravi zrelosti odločila, da to zamisel tudi uresničiva. Za to je treba biti pripravljeni žrtvovati ogromno časa in energije. Od začetka smo stremeli predvsem h kakovosti. Ob tem pa je tudi delo s organizatorji pomemben, a hkrati zahteven del izkušnje.

Skratka, meni, Antonu in trobentaču Gabrielu Legiši se je nato pridružil kitarist z večletnimi izkušnjami Cristian Radivo, tudi on je doma iz Slivnega. Basista Daniela Oto pa smo našli povsem po naključju – z njim smo v kontakt stopili prek oglasa v Primorskem dnevniku. Takrat je bil še višješolec. Mislim, da se je v teh letih z nami marsikaj naučil. Januarja pa se je skupini uradno pridružila še pevka Neja Volčič iz Vrha Sv. Mihaela.

Kaj je za vašo prej povsem moško zasedbo pomenil vstop pevke, ženske?

Neja je v skupino prinesla svežo energijo. Sicer smo sprva precej vztrajali, da bi Rujni muzikanti ostali čisto moška skupina, ker smo hoteli ostati kvintet z večglasnim moškim petjem. Nato pa smo se odločili zasedbo malo razširiti in zato smo zraven povabili Nejo. Sestav bi radi še bolj okrepili, to pa zahteva veliko večjo preciznost in sposobnost vseh članov skupine: štirje glasovi ali štiri glasbila se lažje zlijejo v en glas kot pa deset.

Ob Nejini vključitvi smo program modulirali za ženski glas, tako da smo letos skrbeli predvsem za to, da nova zasedba postane stabilna. Konec julija si bomo privoščili počitek. Avgusta in septembra bo naš koledar kar poln … Oktobra bo z zaključkom sezone končno čas, da se posvetimo novemu programu.

Nekaj novega pa pripravljate že v tem času, kajne?

Ne vem, kaj lahko razkrijem …, ampak ja, pripravljamo prvo pesem! Pred kratkim smo tukaj v agriturizmu posneli video.

Rujni muzikanti se bodo torej odslej posvetili pisanju svojih skladb?

Radi bi šli v to. Predvsem zaradi tega, ker današnje tržišče to zahteva. To je vizitka – kdorkoli te poišče na spletu in ga zanima tvoja skupina, dobi jasnejšo sliko, če ima na razpolago avtorsko skladbo z videospotom. Pokažeš se kot profesionalen ansambel. Če ciljaš malo višje, je ta korak potreben.