Izviren nastop krščanske misli v dobi materialističnega enoumja

… ki je Truhlarja osebno poznal in se z njim tudi srečeval. Prek lastne lucidne analize nam je tako prikazal celovito podobo jezuitskega patra Karla Vladimirja Truhlarja kot pesnika, literarnega zgodovinarja, teologa in misleca.

Kakšne vtise imate z vaših srečanj z Vladimirjem Truhlarjem?
Z Vladimirjem Truhlarjem sva se osebno srečala trikrat: ko sem ga v času koncila obiskal na Gregoriani, ko sva bila na večerji pri skupnem prijatelju Rafku Vodebu in ko me je sam obiskal v Trstu. Dal mi je vtis umirjenega in zadržanega človeka.
Pa vendar je v času Kocbekove afere Truhlar doživel neljub dogodek, ko so ga ob italijansko-jugoslovanski meji pridržali, ker so v njegovem avtu našli “inkriminirano” knjigo Edvard Kocbek, pričevalec našega časa.
Mislim, da je bil človek, ki je bil zmožen iluzij glede Cerkve, sveta in “samoupravne” Slovenije. Dejansko slej ko prej policijske Slovenije. Morda je bil dogodek, ki ga omenjate, prvo od razočaranj, ki so ga čakala v domovini. O podrobnosti dogodka nisem bil informiran, sam sem bil dovolj vpleten v Kocbekovo Afero.
Bil je jezuit, duhovnik, profesor, literarni ustvarjalec. Kako se je kazal njegov odnos do sodobne zgodovine in družbe, predvsem do slovenske, glede na to, da je deloval v t. i. diaspori?
Glede odnosa do slovenskega časa se je, kot je znano, z intervjujem z Vodebom odmaknil od tako rekoč uradnega gledanja emigracije na povojno Slovenijo. A do podrobnejše diskusije o tem nisva prišla. Domnevam, da sta skupno z Vodebom (oba sta se tudi vrnila v Slovenijo) računala na neki demokratični razvoj, ki ga sam sistem ni bil zmožen. Zmožna ga je bila samo demokracija.
Truhlar se je v slovenski literaturi profiliral kot pesnik. Kateri so vaši vtisi ob njegovih pesmih?
O njegovi pesniški zbirki, ki je izšla v Sloveniji, sem, kolikor se spominjam, napisal obsežno oceno v Družini. Ostala je, če se prav spominjam, osamljena, pač po totalitarnem načelu, ki delno traja tudi v demokraciji, da je o vsem katoliškem, razen o škandalih v njem, treba molčati. Pri njegovi poeziji se mi zdi, da ne gre za silovitost navdiha, ampak za elitno refleksnost. Včasih na meji estetizma, žlahtnost, dvignjena nad zemeljskost, a s čutom za barvnost sveta, pa tudi odmaknjenost od slovenske tragike 20. stoletja. Ustvarjalcu tega ne štejem v prid.
Njegovo literarno zgodovinsko delo Doživljanje absolutnega v slovenski literaturi je pa prineslo novo gledanje na literarno zgodovino…
Njegovo delo “Doživljanje absolutnega v slovenski literaturi” se mi danes zdi izredno pomembno dejanje v času, ko je bila uradno priznana samo relativnost (in kolikor vem, je založba imela težave zaradi te knjige.) Ne spominjam pa se, kaj sem v delu le pogrešal, morda strožji izbor, morda izključno miselni pristop. Navdihnili ste mi potrebo, da bi spet vzel knjigo v roke.
Katera je po vašem mnenju Truhlarjeva vloga v konstelaciji slovenske zgodovine?
Njegova vloga se mi zdi elitno apartna, aristokratska, a vsekakor na vrhu emigrantske poezije. V njegovem omenjenem esejističnem delu pa vidim pogumen in izviren idejni nastop krščanske misli v dobi materialističnega enoumja.
Kot avtor je bil Truhlar dolga leta bolj ali manj obstranec, tudi po smrti. Izid njegovega zbranega dela v prestižni slovenski zbirki Zbrana dela slovesnkih pesnikov in pisateljev pa ga gotovo postavlja v kanon slovenske književnosti. Čemu pripisujete razlog za njegovo obstranstvo in zdaj za njegovo ponovno odkrivanje?
Razlog za obstranstvo v socialistični dobi in za prisotnost v demokraciji je evidentno političen.
Se vam zdi, da je “doživljanje absolutnega” v slovenski literaturi bilo vedno na isti način prisotno, se spet počasi vrača ali se nezadržno manjša?
Občutje absolutnega je gotovo povezano z najglobljim človeškim navdihom. Na literarni ravni pomeni to tudi visoko kvalitetno umetniško raven. Zato pravzaprav ni velike umetnosti brez jasnega ali implicitnega občutja absolutnega. Takšno občutje je na primer vidno v vseh velikih ustvarjalcih besede. Od Prešerna do Balantiča in Kocbeka. Pomanjkanje tega občutja je dejansko tudi znamenje nizkosti neke umetniške vsebine. S tega vidika v današnjem pisanju ne more biti izrazitejšega občutja absolutnega, čeprav ga je najti tudi v nekaterih povojnih avtorjih, mogoče največ v pisatelju Pavletu Zidarju. Navadno je tega občutja več v poeziji kot v prozi. Seveda za izražanje tega občutja ni nujna religiozna terminologija, ampak dejanska duhovna vsebina neke umetnine.
David Bandelj

O pesniškem, profesorskem, ustvarjalnem, miselnem in idejnem duhu Vladimirja Truhlarja (Gorica 1912 – Lengmoos, 1977), smo se pogovorili s slovenskim pisateljem Alojzom Rebulo,...

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme