Izhod iz krize je odvisen od naše vere

Javni dolg narašča. Podjetja se zapirajo.
Delavci ostajajo brez dela. Nakupovalna moč se manjša. Začarani krog. Kako reagiramo na to situacijo? Le jočemo, se pritožujemo in protestiramo? Smo od strahu paralizirani in obujamo spomine na svetle čase naše zgodovine ter čakamo na boljše čase, ki bodo prišli sami od sebe? Smo se vsaj v domišljijskem svetu že odpravili nazaj proti “Egiptu” in tonemo v iluzijah? Bomo zakopali glavo v pesek in se delali, da problema sploh ni, če pa že je, se ne tiče nas? Ali pa bomo “ugoden čas krize” izkoristili za revolucijo, za obljubo, da bomo pobili vse tajkune? Pri tem pa bomo seveda tvegali, da bodo tisti, ki so jim omogočili, da so pokopali podjetja, postali naši oblastniki, ker je njihova značilnost, da so kot olje vedno na vrhu. Še naprej bomo moralizirali in se naslajali ob medijskem linču krivcev za nastalo situacijo ter zahtevali odvzem njihovega nagrabljenega premoženja in živeli v prepričanju, da je to vse, kar je potrebno narediti za izhod iz krize. Pobili pa bomo tudi mnoge, ki so sicer kritični in naivni, toda v bistvu nedolžni, ker ne bodo z nami trobili v isti rog? Revolucije brez krvi, pogorišč in žrtev pač ni, saj cilj posvečuje sredstva. Zakonodaja pa bo še naprej omogočala teptanje človekovega dostojanstva. Nič ne de, če bomo še bolj zategovali pasove in živeli od praznih obljub, pomembno je le to, da se zamenja oblast!

Morda vendarle obstaja še tretja pot? Pot, ki je zahtevnejša in daljša. Temeljno vprašanje je: kaj preprečuje in kaj omogoča resnično rast in celovit razvoj človeštva? Kdaj je določena družba zares bogata in srečna? Kako razlikovati med našimi željami in resničnimi potrebami? Neodgovorno in tudi nekrščansko je biti do resničnosti, v kateri smo se znašli, indiferentni. Situacijo je potrebno razumeti, presoditi in nanjo reagirati.

Celoviti razvoj družbe vsekakor ne zadeva le ekonomije, temveč je odvisen tudi od naših “duš” – od vsakega izmed nas. Kakšna so naša prepričanja, predsodki, vrednote? Koliko smo se pripravljeni boriti, odrekati in biti ustvarjalni? Je naš cilj le profit in osebno preživetje ali pa se zavzemamo za celovit razvoj družbe in nam ni vseeno tudi za zaposlene in stabilnost njihovih družin? Imamo prijatelje, ki nam bodo stali ob strani v času dvomov, obupa in nam svetovali tudi ob naših napačnih odločitvah? Kakšen je naš odnos do drugih ljudi – do človeške osebe v vseh njenih razsežnostih? Upoštevamo zakonitost, da je za celoviti razvoj družbe potrebna harmonija med vsemi njenimi podsistemi: med politiko, gospodarstvom, kulturo in družino?

Če je celoviti razvoj družbe odvisen od vsakega izmed nas, sledi logično vprašanje: se sploh poznamo? Kdo v resnici smo? Zakaj se toliko ukvarjamo s proizvodnjo in denarjem, zelo malo pa s tem, kdo smo in kakšna je naša človeška narava? Kako lahko sploh spoznamo sami sebe? Smo pripravljeni priznati tudi svoje temne strani in se “spreobrniti” – začeti razmišljati in delati drugače? To je odvisno predvsem od vizije, ki jo imamo. Vizija pa je bistveno odvisna od naše religije, ki je temelj vsake “revolucije” in “družbene transformacije”. Kakšna je naša “vera”? Je zgolj narkotik, ki nas uspava, poživilo, ki v nas prebuja krvoločnost in povampirjenost, ali pa je nežen klic k neprestanemu samopreseganju in počlovečenju?

Kaj lahko celotni družbi v tej situaciji prispevamo kristjani, ki verujemo, da je Jezus z nami vse dni do konca sveta, da je stvarnost sama po sebi pozitivna in dobra, da Bog neizmerno in brezpogojno ljubi vsakega človeka?

Bogdan Vidmar

Razmišljanje za naš čas

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme