Inž. Humar o Solkanskem mostu, svetovni znamenitosti, ki jo Slovenci premalo cenijo

V stoletjih je človek uporabljal arhitekturo za premostitev vrzeli med fizičnimi ovirami, da bi omogočil lažji prehod. Veliko mostov velja za znamenitosti in so postali celo ikone. Med te bi morali gotovo postaviti tudi Solkanski most, če ne drugega vsaj zaradi svoje inženirske veličine in “ker noben most ni imel take znamenite zgodovine”, je povedal inženir Gorazd Humar ob svojem predavanju konec januarja, ko je množica obiskovalcev dobesedno napolnila dvorano Gradu Kromberk. Gorazd Humar se je kot inženir gradbeništva v svoji profesionalni karieri ukvarjal z vodenjem gradnje velikih infrastrukturnih objektov, še posebej mostov. Že dolgo se ukvarja tudi s študijem zgodovine gradbeništva. Poleg knjig je napisal številne članke o zgodovini gradnje mostov, ki so jih objavile strokovne revije doma in po svetu. Med drugim je predsedoval Evropskemu svetu gradbenih inženirjev in je častni član Inženirske zbornice Slovenije.

Solkanskemu mostu je leta 1996 posvetil obsežno monografijo, ki bo kmalu ponatisnjena. Humar je pripovedoval marsikaj novega o mostu in pokazal še neobjavljene zgodovinske fotografije, most je za razliko ob gradov in drugih stavb že v principu izrazito inženirska konstrukcija in je za razumevanje tega potrebno strokovno znanje. Prav zaradi tega je marsikaj o zgodovini Solkanskega mostu še neznanega in nepredelanega ter čaka na nova odkritja. Solkanski most je sestavljen iz treh glavnih delov, kar ga dela zanimivega, pa je prav razdalja med spodnjima točkama mostu, ki znaša 85 metrov, to potrjuje, da je ta kamniti most z največjim lokom na svetu čez reko. Kamniti lok je bil zgrajen v osemnajstih dneh, kar je bil za takratne razmere tudi rekord. Skupna dolžina mostu je 220 metrov, sestavlja pa ga en velik glavni lok in štirje manjši stranski loki. Sestavljen je iz domačega nabrežinskega kamna, kar mu daje svetlo, skoraj belo barvo, ki v sončni svetlobi še posebej izstopa.

Solkanski most je bil tudi edini most v razvejanem sistemu avstro-ogrskih železnic, ki se je kitil z Wagnerjevo secesijsko ograjo. Obmejna ograja, ki je potekala po obeh straneh zgornjega dela loka, je bila zrisana v dunajskem ateljeju znanega arhitekta Otta Wagnerja in vse kaže, da jo je načrtoval njegov najljubši pomočnik Jože Plečnik. Ograja je bila okrašena z lovorjevimi listi in je bila zato posvečena cesarju Francu Jožefu, saj so lovorjevi listi simbol cesarske dinastije. Burno 20. stoletje mostu ni prizaneslo. Med prvo svetovno vojno je bil poškodovan, leta 1916 pa so kamniti lok, v šesti soški bitki, ob umiku razstrelile avstro-ogrske enote. Naslednje leto po bitki pri Kobaridu so sicer Avstrijci obnovili porušeni del, prav tako v rekordnem času, a le z jekleno konstrukcijo tipa Roth-Waagner, s katero je razpolagala avstrijska armada.

Prvotni Solkanski most je bil zgrajen med letoma 1904 in 1906 kot del Bohinjske železniške proge, ene najambicioznejših prometnih investicij avstro-ogrske monarhije. Namen proge, ki je bila zgrajena prav tako rekordno, v štirih letih, je bil strateški: povezati notranjost monarhije s pristaniščem v Trstu. Prav zaradi tega je moral most čez Sočo združevati izjemno trdnost, zanesljivost in estetsko dovršenost. Zanimivo je, da so Avstrijci gradili železniško progo na desni strani Soče, ki je bila v geološkem pogledu ocenjena mnogo bolj problematično kot na levi strani, kjer je bilo veliko prostora in kjer bi se izognili naporni gradnji mostov. Tej odločitvi je botrovalo dejstvo, da so se hoteli zaščititi pred italijanskimi topovi, ki so lahko zadeli objekt več kot 20 kilometrov za mejo, kar je zadostovalo, da bi dosegli progo. To priča, da so vojno predvidevali že deset let prej. Progo so zgradili za vojaške namene, tik za hribovjem in v skritih soteskah na težko prestopni desni strani.

Po vojni so most obnovili italijanski inženirji, ki so se pri tem zgledovali po prvotni zasnovi. Ponovno je bil most odprt leta 1927. Mussolini, ki je zanj vedel, je dal ukaz, čeprav pisnega dokumenta ni nikjer, da morajo italijanski inženirji postaviti lepši most, kot je bil prej avstro-ogrski. Zato ima sedanji most prav tako enak veličastni kamniti lok. Tudi v drugi svetovni vojni je bil most večkrat tarča napadov, a je kljub poškodbam (na most so Američani vrgli čez 370 bomb, skupno 360 ton) vedno znova dokazal svojo izjemno trdnost.