Še malo zdržite, aplavz je skoraj tu
Teden v matični domovini
Teden, ki je za nami, je v politiki ohranil stanje počasi razpletajoče se veseloigre z znanim koncem. Ne skrbite. Razplet, aplavz in poklon so na obzorju. V minulem tednu se je jasno izrisala podpora temu, da Janez Janša dobi mandat za sestavo vlade. Minuli teden so stranke z desnega pola na svojih notranjih organih razpravljale, ali bodo podprle predlagano koalicijsko pogodbo in vstopile v vlado z Janšo. Družno so to podprli v NSi in pri Demokratih, ta teden pa tudi v SDS, SLS in Fokusu. Med vikendom so se sestali tudi v Resnici, ki ne bo članica vlade. Predsednik te stranke in parlamenta Zoran Stevanović je po sestanku sporočil, da bodo prispevali podpise pod predlog Janše za mandatarja in ga na tajnem glasovanju tudi podprli.
V ponedeljek, ko sem pisal te vrstice, je bilo že jasno, da bodo stranke nastajajoče koalicije še ta teden predlagale Janšo za mandatarja in ga pred koncem tedna tudi potrdile na glasovanju v parlamentu. Če se bodo vsi poslanci SDS, NSi, Fokusa, SLS, Demokratov in Resnice držali svojih obljub in bosta svoja glasova primaknila tudi poslanca narodnih skupnosti, bo Janša vknjižil 50 glasov podpore in se lotil sestavljanja svoje četrte vlade. Čeprav so izhodišča zanjo že pripravljena in so v obtoku tudi že nabori imen možnih ministrov, pa bo minilo še nekaj časa, da se koalicijske stranke dokončno uskladijo, da kandidate za ministre zaslišijo in potrdijo parlamentarni odbori ter jih na koncu potrdi tudi državni zbor.
Prav v ponedeljek je sicer z leve strani prišel še en poskus iz obupa. Gibanje Svoboda je sporočilo, da bi bili pripravljeni podpreti tehničnega mandatarja za sestavo nove vlade, pri čemer bi mandatarja predlagala predsednica republike Nataša Pirc Musar. Opisani scenarij je bil na mizi med pogovori predsednice z Janšo in Golobom o oblikovanju široke koalicije, ki so se odvili prejšnji teden. Iz predsedničinega urada so sicer v sporočilu medijem dali jasno vedeti, da brez zagotovljene podpore z obeh polov v ta poskus ne bodo šli. V SDS v času pisanja tega članka še niso izrecno zavrnili predloga, a so hkrati jasno napovedali, da bodo od srede dalje, ko bodo mandatarja lahko predlagali tudi poslanci, to storili in predlagali Janšo. Pa tudi sicer, zakaj bi sploh sprejeli tak predlog v trenutku, ko je s koalicijskimi partnerji skorajda vse dogovorjeno. Poskus Svobode v stilu obupanega strela s polovice igrišča v izdihljajih nogometne tekme je tako poletel mimo gola.
Čeprav nove vlade še nimamo, pa se zakoni že sprejemajo v parlamentu. Tam je prihodnja koalicija z Resnico sprejela interventni zakon za razvoj Slovenije. Gre za zakon, ki so ga pred časom predlagali Demokrati, Resnica in NSi s podporniki. Zakon posega na številna področja: ponekod znižuje davke, spreminja nekatera določila za samostojne podjetnike in upokojence, odpravlja prepoved dela zdravnikov iz javnega sektorja pri zasebnikih in za nekatere ukinja plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo. Po besedah predlagateljev in podpornikov bo zakon prispeval k večji konkurenčnosti gospodarstva, pomagal prebivalstvu pri premagovanju draginje ter izboljšal razmere v zdravstvu. Kritiki iz odhajajočih vladnih strank ter sindikati pa opozarjajo, da bo zakon poslabšal javne finance in posegel v nekatere pravice.
Nasprotniki zakona so napovedali zbiranje podpisov za referendum in v ponedeljek vložili predlog z več kot 47.000 podpisi volilcev. Sedaj mora o razpisu odločiti državni zbor, ki pa lahko referendum zavrne. Zakon namreč posega na davčno področje, na take zakone pa referendum ni dopusten. Pobudniki referenduma so v tem primeru napovedali pritožbo na ustavno sodišče.
Tako so se tradicionalni Janševi nasprotniki aktivirali, še preden je prvak SDS prišel na premierski položaj. Zagotovo jih bo še bolj podžgal zakonski predlog SDS, Demokratov ter NSi, SLS in Fokusa, ki so ga vložili minuli teden. Ta predlaga, da bi 17. maj znova postal nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, najdene posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev pa bi iz skladišč in državne kostnice prenesli na ljubljanske Žale. Taka ideja je v preteklosti že bila v igri, a ji vztrajno nasprotuje ljubljanski župan Zoran Janković. Zakon odpira staro rano, ki so jo od osamosvojitve skušali že večkrat celiti. Žal tudi nikoli ne zaceliti. Misli so ob tem mešane. Na eni strani je absolutna pravica ubitih do pokopa po dolgih letih ždenja v plastičnih zabojih in opomin, da so bile nekatere žrtve nedolžne. A prav tako so pomisleki na drugi strani. Najprej čisto praktičen glede kraja pokopa, saj že imamo spominski center v Teharjah. Pri uvedbi dneva spomina pa so tu pomisleki o opravičevanju kolaboracije in še dodatnem zanemarjanju antifašizma. Ta je bil včasih vseevropska temeljna vrednota, danes pa vedno bolj postaja psovka in zmerljivka. S političnimi interpretacijami preteklosti je vedno križ. Saj sami najbolje veste.
