Identiteta med kulturo, jezikom in okoljem

POGOVOR – Ingrid Scozzai se ni rodila kot pripadnica slovenske manjšine v Italiji, temveč je to postala, ker je v tem okolju odraščala, se šolala. Danes je tudi zaposlena na slovenski ustanovi v Trstu, v manjšinskem okolju pa preživlja svoj vsakdan.

Ingrid Scozzai je mlada pripadnica slovenske manjšine v Italiji. Rodila se je v italijansko govoreči družini, starši pa so zanjo izbrali vzgajanje in izobraževanje na slovenskih šolah. Sama se je potem odločila, da bo celotno študijsko pot do magisterija nadaljevala v slovenskem jeziku in okolju. Vrtec in osnovno šolo je obiskovala v Romjanu, potem šolanje nadaljevala v Doberdobu in Gorici, trenutno pa je tik pred oddajo magistrske teze po študiju na Univerzi v Kopru.

Slovenščina ji je danes kot drugi materni jezik, čeprav se je jezika naučila šele v šolskem okolju. Slovensko narečje pa je doma poslušala že od malih nog, saj je bila prababica iz Terske doline, a se govorica s starejše generacije na mlajšo ni prenesla.

Kako bi definirala svojo narodno pripadnost?

Najprej se čutim Italijanka, ker imam italijansko družino, obdaja me italijansko okolje in italijanska kultura. Hkrati sem vpletena v zamejsko stvarnost že od malih nog, torej se čutim tudi zamejka ali pripadnica slovenske manjšine v Italiji.

Ne morem reči, da je to veljalo že od otroštva. Ko sem se jezika šele začela učiti, sem ga vsekakor doživljala kot nekaj tujega, kar me je privlačilo, a mi še ni pripadalo. Potem, v času srednje in višje šole, ko sem začela obvladati jezik do te mere, da sem ga lahko bolj sproščeno uporabljala, hkrati pa na izletih in ob drugih dejavnostih spoznala tudi slovensko kulturo, se je razvila tudi pripadnost slovenski skupnosti v Italiji.

Kako si doživljala učenje slovenskega jezika v šoli?

V romjanski šoli je imela večina učencev italijansko govoreče starše, torej mi ni bilo nerodno, da sem se jezika šele začela učiti, ker je enako veljalo tudi za sošolce. Predstavljam si, da bi bilo mogoče drugače, če bi okoli sebe imela sovrstnike, ki jezik že poznajo.

Kljub opominom smo se v šoli med sabo pogovarjali v italijanščini. Mislim, da je prav, da učitelji opozarjajo in spodbujajo učence, naj uporabljajo slovenski jezik, vse skupaj pa ne sme postati prisila.

Še posebej pri vpisu v višjo srednjo šolo in na univerzo si se zavestno odločila za slovensko okolje. Zakaj?

Ko sem se odločala za višjo srednjo šolo, me je bilo strah razmišljati o tem, da bi spremenila učni jezik in se vpisala na italijansko šolo. Odločala sem se med dvema možnostma: turistično smer na slovenskem zavodu Zois ali italijanski jezikovni licej. Odločila sem se seveda zaradi ponudbe, pa tudi zato, ker se mi je zdelo škoda, da bi po toliko letih truda, da bi se naučila slovenski jezik, vse opustila in izgubila.

Poleg jezika sem opazila, da je zelo različno tudi okolje; na slovenskih šolah so razredi manj številčni in odnos s profesorjem je bolj direkten in oseben, prijateljice na italijanskih šolah pa so mi pripovedovale o popolnoma drugačnem okolju. To je velika prednost pri nas.

Četrti letnik višje šole si obiskovala v Ljubljani. Kaj je zate pomenilo tisto obdobje?

V Ljubljani sem prvič doživela slovenski jezik v vsakdanjem življenju. Do takrat sem mogoče razmišljala v italijanščini in v hipu prevedla ter nekaj povedala v slovenskem jeziku. V Ljubljani pa sem začela tudi razmišljati v slovenščini.

Slovenski jezik torej uporabljaš v vsakdanu in sproščenem okolju, saj imaš prijatelje tudi v slovenskih krogih.

Drži, imam tako slovensko kot italijansko govoreče prijatelje in tudi mešane skupine.

Tudi s fantom, ki je doma iz Trebč, uporabljam slovenski jezik, sicer bolj pogovorno obliko.

Tudi zaposlitev si dobila v slovenskem okolju.

Delam v povsem slovenskem okolju, na Slovenskem deželnem gospodarskem združenju, kjer se s sodelavci seveda pogovarjam samo v slovenščini, vse, kar delamo, pa je neposredno povezano s slovensko manjšino v Italiji. Zaradi službe sem bolje spoznala tudi druge slovenske manjšine na Koroškem, Hrvaškem in Madžarskem.

Na SDGZ se ukvarjam z različnimi aktivnostmi, od projektov do dela s člani in organizacijo raznoraznih dogodkov.

Misliš, da te je do tega, da si danes aktivna v slovenskem okolju, vodilo zgolj naključje ali si se bolj ali manj zavestno sama odločila za to?

Že res, da si prijatelje in službo izbereš sam, a je pri tem pomagalo tudi naključje. Verjamem pa, da je to močno pripomoglo k temu, da se čutim del slovenske skupnosti.

O identiteti se navadno začnemo spraševati, ko se kaj zgodi nam ali nekomu, ki ga poznamo. Pri tebi je vse to sprožil postopek za pridobivanje štipendije za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Ja, ko sem se vpisala na univerzo, sem vložila prošnjo za štipendijo. Prejela sem sporočilo, v katerem so me prosili za dopolnitev prošnje. Spraševali so me o narodnosti in poreklu, jasno pa je bilo zapisano, da to ni vezano na državljanstvo. Zbegana sem bila, ker nisem vedela, kaj sploh pojmujejo z besedo poreklo. Odgovorila sem, kot sem zmogla in znala, in sicer, da izviram iz italijanske družine, a sem opravila šolanje na slovenskih šolah, sem vpletena v slovensko okolje in zaradi tega del narodne skupnosti.

Prošnjo pa so zavrnili …

Zavrnitev so utemeljili s postavko, ki je sicer bila napisana v zakonskem odloku, da je treba imeti vsaj enega slovenskega sorodnika do drugega kolena v ravni vrsti, in jaz tega nisem imela.

Če bi to prebrala prej, se gotovo ne bi prijavila na razpis. Štipendija je bila namreč namenjena Slovencem v Italiji in jaz sem se čutila del tega. Vsi ostali sovrstniki, ki so se odločili za študij v Sloveniji, so zaprosili za štipendijo in jaz sem se čutila prav tako pripadnica skupnosti kot oni, zato si nisem postavljala drugih vprašanj.

Če se na razpis ne bi prijavila, verjetno tudi širša javnost ne bi spoznala omenjenega pogoja za pridobitev štipendije in ne bi prišlo do sprememb, ki so se zgodile pred nekaj leti. Pred nedavnim je Zagovornik načela enakosti Republike Slovenije tudi potrdil, da je šlo za diskriminacijo pri zavrnitvi tvoje prošnje za štipendijo.

Ti si le eden izmed primerov širitve slovenske manjšine, v naše okolje vključenih ljudi iz italijansko govorečih družin pa je vse več.

Za vse manjšine je značilno, da združujejo relativno malo ljudi, drugače se ne bi tako imenovale. Manjšine brez ljudi ni, torej mora biti odprta, da privabi tudi večinski narod, da se ji pridruži. To še ne pomeni, recimo v našem primeru, da morajo “Italijani” postati večina v tej manjšini, a tiste, ki bi se radi pridružili manjšini, je treba sprejeti. Več nas je, močnejši smo.

Si Slovenka v Italiji samo, ker obvladaš slovenski jezik?

Ni samo stvar jezika, drugače bi morala pripadati tudi angleški ali nemški skupnosti; čeprav obvladam jezika, se ne čutim del nobene narodne skupine, ker ne doživljam kulture, navad, vsakdanjega življenja. Okolje veliko vpliva, čeprav, ja, po jeziku je najlaže razlikovati.

Katere so po tvojem mnenju razlike med slovenskim in italijanskim okoljem v naših krajih?

Ena razlika je mogoče želja po ohranjanju navad. V slovenskem okolju je veliko tradicij, kot je na primer koledovanje po vasi. To sem prvič spoznala pred nekaj leti zaradi fanta in se mi je zdelo zelo čudno, da ljudje hodijo od hiše do hiše, vstopajo v domove in pojejo. Kresovanje je tudi navada, ki je značilna za slovenske vasi. V italijanskih krogih se sicer prižigajo ognji januarja, svetoivansko kresovanje pa je v slovenskih vaseh nekaj bolj občutenega – vsi pomagajo in sodelujejo ali se na tisti večer zberejo ob ognju.

Kar opažam v okoljih, kjer preživljam svoj vsakdan, je v slovenskih vaseh drugačen občutek pripadnosti nekemu prostoru, na vasi so vsi bolj povezani. V Ronkah, ki so že malo mesto, tega ni. Mislim pa, da to ni odvisno le od slovenskega ali italijanskega okolja, pač pa od velikosti naselja in števila ljudi.

Tako kot vsi Slovenci v Italiji tudi ti utelešaš pravi primer brezmejnosti, o kateri je veliko govora v času evropske prestolnice kulture. Kako ti gledaš na to priložnost obeh Goric?

Priložnost je bila odlična, ne vem pa, ali smo izkoristili ves potencial tega prvega primera čezmejne evropske prestolnice kulture. Zdi se mi, da bi morali še bolj poskrbeti za promocijo območja in da bi se kaj več dogajalo. Veliko je dogodkov, ne vem pa, ali je res prišlo do izraza bistvo.

Brezmejnost je seveda pomemben pojem, ki bi ga morali še naprej krepiti. Mi, mlajši, nismo doživeli prave meje, prepustnic in vsega tega, torej te svobode danes ne cenimo dovolj. V drugih državah po svetu pa sobivanje in sodelovanje dveh narodov ni samoumevno. Ko sem bila na Erasmusu na Finskem, prijatelji z vseh koncev in krajev, ki sem jih tam spoznala, niso dobro razumeli, zakaj živim v eni državi, študiram v drugi, obvladam pa oba jezika.

Misliš, da bomo res kdaj dosegli brezmejnost?

Težave pri sodelovanju so, še posebej pa so ponekod velike razlike. To ni nujno negativno. Ne vem, ali bomo kdaj dosegli pravo brezmejnost, važno pa je, da si prizadevamo, da bomo vedno pripravljeni sodelovati drug z drugim.

Pri sodelovanju pa je večkrat ovira prav jezik …

Drži, po potrebi lahko uporabljamo angleščino, a to ni dovolj. Mislim, da bi morale vse šole ob meji ponujati učencem možnost, da bi se učili slovenskega jezika, tako kot se učijo angleščine ali ponekod nemščine. Smo tu, tik ob meji, in je škoda, da se ta možnost ne da vsem. Nekateri sicer obiskujejo posebne tečaje, a pouk v šoli bi seveda vse skupaj olajšal in verjamem, da bi se za to odločilo več ljudi kot se sicer.

Misliš, da se danes dovolj sprašujemo o identiteti in o tem, kdo smo in kaj delamo?

Po eni strani ja, po drugi ne. Pomembno je, da razmišljamo, kdo smo, kaj si želimo, po drugi pa je prav tako pomembno, da se ne omejujemo preveč. Smo to, kar smo, pomembno pa je zavedanje o tem in spoštovanje.

Kaj bi zaželela slovenski skupnosti v Italiji v prihodnje?

Želim si seveda, da se ohrani in raste naprej. Pomembno bi bilo, da bi postala čim bolj prepoznavna; mi vemo zase, že nekdo iz italijanskih krogov pa nas niti toliko ne pozna, prav tako nas ne poznajo v Sloveniji. V Ljubljani so se takrat čudili, zakaj tako dobro obvladam slovenski jezik.